DOMOV ENG

SEMPER VIVA

QVAM CREATA

ENG

Musica Cubicularis (SI)

Kdaj: 21. 3. 2015 ob 20:30

Naroči vstopnice:

Cena vstopnice: Brezplačno

Festibus: 10 EUR, LJU 18:45

Žiga Faganel: violina
Domen Marinčič: viola da gamba
Tomaž Sevšek: čembalo

Bachov rojstni dan
Vse najboljše, Johann Sebastian!

Za letošnji Evropski dan stare glasbe, ki je hkrati 330. rojstni dan Johanna Sebastiana Bacha, je ansambel musica cubicularis sestavil spored Bachove glasbe za violino, violo da gamba in čembalo. Poleg sonat z obligatnim čembalom in virtuoznih solov bo predstavil tudi rekonstruirani triosonati za to zasedbo.

 

Sporočilo umetnikov obiskovalcem

Bach je uporabljal violino, violo da gamba in čembalo pri komornem muziciranju skozi vso kariero. Znan je predvsem kot virtuoz na glasbilih s tipkami, a je pri sedemnajstih začel poklicno pot kot violinist v Weimarju in se pozneje tam zaposlil kot koncertni mojster. V Weimarju je komponiral tudi za violo da gamba. Posvečal se ji je kot vodja dvorne kapele v Köthnu – knez Leopold je igral prav ta tri glasbila – in z gambisti sodeloval na javnih koncertih mestnega glasbenega kolegija v Leipzigu. Naš spored tako predstavlja glasbo iz vseh treh najpomembnejših obdobij Bachovega življenja. Vsaka skladba pripoveduje drugačno zgodbo, od napornega potovanja, izgubljenih sonat in nepričakovane ženine smrti do nenavadne kompozicijske naloge in muziciranja v kavarni.

Musica Cubicularis (SI)

Ansambel musica cubicularis je nastal leta 2004 kot trio in se kmalu razvil v dinamični sestav prilagodljive velikosti in zasedbe. Posveča se predvsem izvajanju glasbe od renesanse do klasicizma na ustreznih zgodovinskih glasbilih in v svoje koncertne sporede pogosto vključuje manj znana in še neobjavljena dela. Doslej je sodeloval z domačimi in tujimi pevci, godalci, pihalci, lutnjisti, harfisti, čembalisti, cinkisti, pozavnisti, pianisti, igralci, plesalci in z jazzovskim saksofonistom Vaskom Atanasovskim.

Program dogodka

O projektu

Spored združuje šest raznolikih del za glasbila, za katera so veliko komponirali že Bachovi predhodniki Buxtehude, Reincken, Krieger, Theile in drugi. Rekonstruirani triosonati BWV 528a in BWV 1038 bosta zazveneli v novih različicah z violino in violo da gamba. Prva je nastala na podlagi orgelske triosonate v e-molu in po slogu sodi v Bachovo srednje weimarsko obdobje okrog leta 1714. Pridobitev je izredno dragocena, saj sta se iz tega obdobja ohranili le dve drugi komorni deli – obe sta namenjeni violini z generalbasovsko spremljavo. Sonata BWV 1038 je danes znana predvsem v različici za flavto, violino in basso continuo, ki se je ohranila v Bachovem rokopisu iz sredine tridesetih let 18. stoletja. Inventar zapuščine njegovega sina Carla Philippa Emanuela, ki so ga objavili leta 1790 v Hamburgu, navaja trio za violino, violo in bas, ki naj bi ga Carl Philipp napisal skupaj z očetom. Takšna skladba je danes neznana, a zelo verjetno je trio BWV 1038 nastal prav na njeni podlagi, saj part flavte kaže znake transpozicije za oktavo navzgor, basovski part pa je povsem enak kakor v Bachovi violinski sonati BWV 1021. Verjetno je Johann Sebastian pri pouku kompozicije naročil sinu, naj obstoječo basovsko linijo uporabi pri komponiranju nove triosonate. Spored obsega tudi dve obsežnejši in slogovno naprednejši skladbi z obligatnim čembalom. Violinska sonata bo zazvenela v manj znani različici, pri kateri viola da gamba podvaja levo roko čembalista – to možnost omenja eden izmed ohranjenih rokopisov. Ansambelske skladbe dopolnjujeta zgodnja čembalska Toccata v D-duru in Preludij iz solistične violinske Partite v E-duru, ki sodi med Bachova najbolj priljubljena dela. Že avtorju je moral biti posebno pri srcu, saj ga je priredil za orgle in orkester in ga uporabil kot uvodni stavek v dveh kantatah. Med letoma 1735 in 1740 ga je zapisal tudi kot samostojno skladbo za čembalo ali lutnjo.

O koncertnem programu

Prva skladba na sporedu je verjetno nastala pri pouku kompozicije v Bachovi hiši. Johann Sebastian je svojemu sinu Carlu Philippu Emanuelu (1714–1788) predložil basovski part svoje sonate za violino in basso continuo BWV 1021 in mu naročil, naj na njegovi podlagi ustvari drugačno skladbo, triosonato za violino in violo in basso continuo. Izvirna različica tega dela se je izgubila, a Bach jo je pozneje prepisal in jo priredil za zasedbo s prečno flavto in violino. Identificirali so jo s pomočjo inventarja zapuščine Carla Philippa Emanuela, ki so ga objavili leta 1790 v Hamburgu. Ta navaja danes sicer neznan trio za violino, violo in bas, ki naj bi ga Carl Philipp napisal skupaj z očetom. Hipotezo, da gre pri sonati BWV 1038 za pravo skladbo, potrjuje tudi part flavte, ki kaže znake transpozicije za oktavo navzgor. Violo da gamba so na koncu stoletja pogosto nadomeščali z violo in izvirni rokopis ene izmed sonat Carla Philippa Emanuela kot alternativi navaja obe glasbili, zato ni izključeno, da je bila tudi opisana sonata nekoč namenjena zasedbi našega ansambla.

Izpod Bachovega peresa se je ohranilo razmeroma malo skladb, namenjenih violi da gamba, in poznavalci menijo, da se je veliko tovrstnih del izgubilo. Glasbilo nastopa v nekaterih kantatah in pasijonih, na področju instrumentalne glasbe pa so se poleg šestega Brandenburškega koncerta, v katerem ima viola da gamba podrejeno vlogo, ohranile le tri sonate z obligatnim čembalom. Na posnetkih in v notnih izdajah jih ponavadi najdemo skupaj, a niso nastale kot cikel. Bach je med letoma 1729 in 1741 vodil leipziški glasbeni kolegij, v katerem so sodelovali nadarjeni študenti in poklicni glasbeniki. Z njimi je nastopal na vsakotedenskih javnih koncertih v Zimmermannovi kavarni in izvajal instrumentalno glasbo in posvetne kantate. Za takšne priložnosti je verjetno napisal tudi omenjene sonate, a žal ni znano, kateremu izvajalcu so bile namenjene. Virtuoz na violi da gamba in sin Bachovega nekdanjega kolega iz Köthna Carl Friedrich Abel je leta 1740 dobil službo na dresdenskem dvoru. Istega leta se je gambist Ludwig Christian Hesse preselil v Berlin in tam začel sodelovati v orkestru Friderika Velikega. Bach je vse sonate z violo da gamba zasnoval kot triosonate; čembalist igra enega izmed zgornjih glasov in bas, gambist pa oktavo niže izvaja drugi zgornji glas. Zadnji stavek sonate BWV 1028 ima bolj razgibano koncertantno zasnovo z virtuoznima kadencama za obe glasbili.

Bach je rokopis šestih violinskih sonat in partit datiral leta 1720, ko je že tri leta vodil glasbeno kapelo na knežjem dvoru v Köthnu. V tistem obdobju so nastali tudi nesporni vrhunci instrumentalne glasbe, kot so Brandenburški koncerti in zbirka Dobro uglašeni klavir. Nastanek violinskih solov ponuja veliko možnosti za ugibanje. Tistega leta je Bach s svojim delodajalcem knezom Leopoldom za dva meseca odpotoval v Karlove Vary in ob vrnitvi izvedel, da je medtem umrla njegova žena Maria Barbara. Izvirni italijanski naslov Sei solo poleg običajnega pomena »Šest solov« dopušča tudi pretresljivo interpretacijo »Sam si«. Skladbe je pozneje izvajal tudi na drugih glasbilih. Preludij iz violinske Partite v E-duru mu je moral biti posebno pri srcu, saj ga je priredil za orgle in orkester ter ga uporabil v dveh kantatah. Med letoma 1735 in 1740 ga je zapisal tudi kot samostojno skladbo za čembalo ali lutnjo.

Bach je svojo glasbo pogosto prirejal za drugačne zasedbe in vse kaže, da so bile mnoge skladbe nekoč namenjene drugim glasbilom. Orgelske triosonate so se ohranile v čistopisu s konca dvajsetih let 18. stoletja, a so vsaj deloma starejše in nekateri stavki izvirajo iz obdobja, ko je Bach začel komponirati za orgle. Prvi stavek sonate BWV 582 tako poznamo tudi kot instrumentalno predigro k drugemu delu kantate Die Himmel erzählen die Ehre Gottes (1723), drugi stavek se je ohranil v več zgodnjih različicah kot samostojna orgelska skladba, sklepni stavek pa je povezan s Preludijem in fugo BWV 541. A vsi trije so verjetno nastali hkrati in slogovno ustrezajo obdobju okrog leta 1714, ko je bil Bach dvorni organist in koncertni mojster v Weimarju. Na podlagi zasedbe v omenjeni kantati je muzikolog Pieter Dirksen rekonstruiral hipotetični izvirnik za oboo, violo da gamba in basso continuo, a povsem legitimna je tudi zasedba z violino. Iz tega obdobja sta se ohranili le dve Bachovi komorni deli in obe sta namenjeni violini z generalbasovsko spremljavo.

Anekdota pripoveduje, da je Bach leta 1705 prehodil več kakor 330 kilometrov, da bi slišal lübeškega organista Dietericha Buxtehudeja. Pod njegovim vplivom je kmalu začel komponirati toccate za čembalo ali orgelski manual. Ohranilo se je sedem tovrstnih skladb, a Bach jih ni zasnoval kot cikel in ni znano, da bi jih kdaj uporabljal pri pouku. Z njimi je navduševal poslušalce v času, ko se je začel uveljavljati kot virtuoz, pozneje pa je nanje verjetno gledal kot na mladostne poskuse; tako jih je leta 1802 opisal njegov prvi biograf Johann Nikolaus Forkel.

Bach je v vseh zbirkah, ki jih sestavil med letoma 1718 in 1728, ekperimentiral z instrumentacijo. Napisal je po šest skladb za violino in violončelo brez običajne generalbasovske spremljave, v šestih orgelskih triosonatah je razdelil tradicionalno triglasje med dva manuala in pedal, v šestih sonatah za violino in čembalo pa je glasbilo s tipkami spremenil v enakovrednega partnerja. Cikel je dokončal pred letom 1725, a ga je izpopolnjeval vse življenje. Carl Philipp Emanuel Bach je leta 1774 zapisal, da sodi šest »triov« za violino in obligatni čembalo med očetova najboljša dela in da še vedno zvenijo zelo dobro, čeprav so nastali pred več kakor pol stoletja. Posebno se je navduševal nad počasnimi stavki in menil je, da jih tudi v njegovem času ne bi bilo mogoče zasnovati bolj spevno. Eden izmed ohranjenih prepisov poleg violine in čembala navaja violo da gamba kot neobvezno podporo basovski liniji in v takšni zasedbi bo zazvenela tudi zadnja skladba na sporedu.

(Domen Marinčič)

Lokacija

Brežice, Grad Brežice

Dvonadstropni grad je najmogočnejša stavba v Brežicah, zgrajena sredi 16. stoletja, na mestu kjer je stal grad, porušen med vseslovenskim kmečkim uporom leta 1515. V mirnejših časih je plemiška rodbina Attems grad spremenila v rezidenco.

PARTNERJI

FESTIBUS

Cena avtobusne povezave s koncerti iz Ljubljane in Zagreba znaša 10€. Odhod izpred Hale Tivoli in Dvorane Lisinski.