DOMOV ENG

SEMPER VIVA

QVAM CREATA

ENG

Guerra Amorosa (IT)

Kdaj: sobota, 8. 8. 2020 ob 20:30

Baritonovi trii za princa
Tomasini, Borghi, Haydn, Abel

Vabljeni !

Naroči vstopnice:

Cena vstopnice:

Prost vstop&

Sporočilo umetnikov obiskovalcem

Glasba ima moč, da vas lahko prenese, kamor koli želite. Z glasbenim »časovnim strojem« bomo nocoj obiskali drugo polovico 18. stoletja neposredno na dvoru princa Nikolaja Esterházyja v Železnem. Mi, iz Guerra Amorosa, vam bomo prikazali, kako bariton, viola d'amore in basovska viola razvijajo pogovor, ki nikoli ne pride povsem do konca, in vas približali razkošni veličini skladatelja Haydna in njegovih sodobnikov. Koncertni program bomo izvajali na kopijah originalnih inštrumentov, kakršni so bili v rabi v tistem času in so ustrezali »eksotičnemu« okusu, ki so ga iskali v galantnem obdobju. Zaprite oči in si predstavljajte, da ste eden od plemičev, ki sedi poleg princa in uživa v kraljevskem vzdušju koncertne dvorane v Kraljevski palači.

Guerra Amorosa (IT)

Program dogodka

Luigi Tomasini (1741-1808):
Baryton Trio 34 (Kor. 34)
Allegro molto / Adagio / Finale Rondò

Giovanni Battista Borghi (1738-1796):
Sonata à viola d’amore e violone
Allegro Moderato / Adagio / Rondò Allegro Moderato

Franz Joseph Haydn (1732-1809):
Divto 24 (Hob:XI:96)
Largo / Allegro / Menuetto

*******

Carl Friedrich Abel (1723-1787):
Sonata Viola da Gamba e basso (WKO152)
Allegretto / Adagio / Allegro

Franz Joseph Haydn (1732-1809):
Divert… 11 (Hob:XI:35)
Adagio / Allegro di molto / Menuetto

 

 

O projektu in koncertnem programu

Viola d'amore in bariton sta bila ekstravagantna instrumenta že v 18. stoletju, ko sta dosegla največjo priljubljenost. Čista, a zatemnjena barvitost se je zaradi resonančnih strun odlično pokrivala z »eksotičnim« okusom, ki je bil v osemnajstem stoletju zelo moden. Zlasti viola d'amore združuje »orientalske« lastnosti (zaradi mavrskega sloga in resonančnih strun, ki spominjajo na bolgarske lire in indijske inštrumente) s "severnjaškimi" lastnostmi (če pomislimo na hardingfele, gosli norveške ljudske glasbe z resonančnimi strunami, kjer običajno igramo akorde, kar je značilno tudi za bariton in čemur pravimo »na način lire«. Violo d'amore lahko štejemo za hibrid med violinami in violami. Po obliki je zelo podobna visokim violam in ima šest ali sedem strun, kar je značilno za viole, zaradi položaja, ko jo igramo (da braccio pomeni na roki oziroma rami) in ker nima prečk, pa je podobna violinam. Bariton je v bistvu basovska viola s šestimi ali sedmimi strunami in resonančnimi strunami pod pokrovom ali ob strani, ki resonirajo zaradi vibracije glavnih strun in njihov zvok oplemenitijo z alikvoti. Dejstvo, da imata oba instrumenta resonančne strune, bi ju lahko uvrstilo v isto družino kot sopranski in basovski instrument. V resnici pa se ta poroka ni zgodila nikoli. Ni evidence, da bi nanju igrali skupaj ob poplavi glasbe napisane vsakega posebej.

Haydn je začel pisati trie za bariton leta 1765. Od leta 1761 je delal za kneze družine Esterházy, od leta 1762 pa za novo vladajočega princa Nikolaja. Nikolaj je že prej igral violo da gamba (instrument podoben baritonu, vendar brez resonančnih strun), a si je leta 1765 kupil bariton. V naslednjih desetih letih je Haydn napisal skoraj 200 skladb za različne zasedbe z baritonom in tri koncerte, vendar so se nekateri izgubili. Prevladujoča zasedba so bili baritovi trii. Kadarkoli je Haydn zaključil 24 triov, jih je zvezal v »bogato vezavo v usnju in zlatu«. Ti zvezki datirajo v leta 1766, 1767, 1768, 1771 in 1778. Zadnji je bil vezan potem, ko je princ opustil instrument zaradi novega hobija, v katerega je bil vključen tudi Haydn, in sicer opernih produkcij v svoji palači.

Glavna literatura glasbe za bariton predstavlja več kot 120 triov in divertimentov za bariton, violo in violončelo. Večina teh skladb je bila rezervirana za zasebno zabavo princa, ki je dobro igral bariton, in le nekaj jih je bilo na koncu objavljenih, prepisanih za bolj priljubljene instrumente, kot so violina, viola in violončelo ali dve violini in violončelo. Med tem velikim številom skladb, napisanih za užitke v komorni glasbeni in za katere so značilne mehke tonalitete z nižaji, zagotovo izstopa nocoj izvajani divertimento 24 (Hob:XI:96) v h-molu. Več glasbe za princa je napisal tudi prvi violinist dvornega orkestra Luigi Tomasini (Pesaro 1741 - Železno 1808). Dvor je najel Tomasinija, ko je ta imel šestnajst let in je bil verjetno eden izmed Haydnovih učencev. Od 24 triov, ki jih je skomponiral za bariton, smo v nocojšnji program vključili Trio številka 34 v e-molu, z jasnimi vihravimi značilnostmi. Serenus Zeitblom, pripovedovalec v romanu Doktor Faustus Thomasa Manna, navaja običaj ljubiteljskih glasbenikov, ki so se srečevali po stanovanjih češkega in nemškega srednjega razreda in sredi romantične dobe igrali violo d'amore ter jo tako ohranili pred popolno pozabo: »(…) vztrajno so me prosili, da igram (…) in moral sem na Briennerstrasse prinesti svoj inštrument, da vsakogar razveselim s (…) skladbo, ki jo je Haydn napisal za bariton, a jo je enostavneje igrati na mojo violo d'amore.

Trio Guerra Amorosa je ustvaril izvirno zasedbo, kjer originalne parte baritona in viole preda baritonu in violi d'amore in violončelo zamenja z violo da gamba. Tako ti trije inštrumenti ustvarjajo časovno zmes, ki je edinstvena in očarljiva in povsem v skladu s tradicijo tistega časa. Poleg triov sta na našem repertoarju tudi sonati iz številnih duetov, napisanih za violo d'amore: mala sonata »La Paisanne« nemškega skladatelja Friedricha Wilhelma Rusta (1739-1796), virtuoza na violini in učenca Františka Bende in Carla Philippa Emanuela Bacha, ter nocoj izvajana Sonata za violo d'amore in violone Giovannija Battiste Borghija (1738-1796), violončelista in violista iz Bologne, ki je deloval v Londonu in bil učenec Gaetana Pugnanija. Ta sonata je izbor treh različnih stavkov iz zbirke šestih Sonat za violino in continuo op. 1, izdanih v Parizu leta 1772. Trio Guerra Amorosa vam predstavlja novo sveže branje subtilnih in rafiniranih skladb Haydna in njegovih sodobnikov. Odkrijte eleganten dialog med temi tremi aristokratskimi instrumenti.

Lokacija

Brežice, Grad Brežice

Dvonadstropni grad je najmogočnejša stavba v Brežicah, zgrajena sredi 16. stoletja, na mestu kjer je stal grad, porušen med vseslovenskim kmečkim uporom leta 1515. V mirnejših časih je plemiška rodbina Attems grad spremenila v rezidenco.

PARTNERJI