DOMOV ENG

SEMPER VIVA

QVAM CREATA

ENG

Flanders Recorder Quartet (BE)

Kdaj: 27. 8. 2015 ob 20:30

Naroči vstopnice:

Cena vstopnice: 5 / 20 / 25 EUR

Festibus: 18:30 - Ljubljana - Žalec - Ljubljana (10,00 EUR)

Flanders Recorder Quartet
(Flamski kvartet kljunastih flavt)

Tom Beets
Bart Spanhove
Joris Van Goethem
Paul Van Loey  

Circa 1600
Raznolikost ob prelomu stoletja

Smo okoli leta 1600, v enem najzanimivejših glasbenih obdobij. Povsod po Evropi vlada polifonija. V Italiji, z jedrom v Firencah in Benetkah, pa vzklije nov slog. Prične se barok. Skladatelji skušajo zbuditi občutke v poslušalcih z virtuoznimi variacijami, harmonično podprtimi melodijami in izrazno močnimi intervali. To ponovno odkritje čiste instrumentalne glasbe in njeno osvoboditev iz omejitev vokalne glasbe so podrobno prikazali Monteverdi, Gabrieli in mnogi drugi.

Sporočilo umetnikov

Okoli leta 1600. Raznolikost ob koncu stoletja

Flanders Recorder Quartet bodo v svojem programu predstavili večplastnost kljunaste flavte skupaj z dvojnostjo in privlačnostjo talilnega lonca evropske glasbene kulture okoli leta 1600.

Izraz »barok« se uporablja za označevanje številnih različnih glasbenih praks, ki se pojavljajo od konca 16. stoletja do sredine 18. stoletja, od Claudia Monteverdija (1567–1643) do Johanna Sebastiana Bacha (1685–1750). Povezovalno načelo, zaradi katerega lahko to 150-letno obdobje spravimo v isti predalček z označbo »barok«, je v začetku izrazen ideal, prebujanje čustev, načelo, ki se je rodilo okoli leta 1600.

Barok temelji na prepričanju, da je glasba zmožna in zavezana vplivati na telo, čustva, ki jih izzove, pa so posledica sprememb v človeškem telesu. Določeni zunanji dražljaji vključno z zvokom in glasbo namreč lahko spremenijo stanje naših telesnih tekočin (humores), telesnih par (vapores) in drugih sestavin našega bitja, kot so življenjski duhovi (spiritus animales), možgani in duša. Ti občutki od zunaj zmotijo normalno stanje telesa z vzbujanjem in izzivanjem čustev. Ravnotežje se spremeni in telo je aktivno prizadeto, medtem ko um doživi tako motnjo le pasivno. Prebrali smo nekaj slavnih razprav na to temo, kot so Traité des passions de l’âme (1649) Renéja Descartesa, Musurgia Universalis (1650) Athanasiusa Kircherja, ki piše prav o vplivu glasbe, in Der volkommene Kapelmeister (1739) Johanna Matthesona.

Presenetljivo je že Sir Thomas More v Utopiji (1516) pisal o strasteh v glasbi: »… naj gre za molitev ali pesem o veselju, vztrajnosti, težavah, objokovanju ali jezi – melodija tako dobro predstavi svoje sporočilo, da čudovito gane, vznemiri, presune in razvname duše poslušalcev.«

Za aktiviranje mehanizmov, ki vplivajo na telo in dušo, se lahko uporabijo najrazličnejša glasbena sredstva in kompozicijske teksture: modusi, tonalitete, tempi, ritem, intervali, konsonanca, disonanca, rastoče in padajoče melodično gibanje, dinamika, sprememba registra ali tessiture, instrumentacija in drugo. Prav uporaba teh sredstev je porodila nov slog, ki ga Kircher imenuje »musica pathetica«, slog, kjer ima glasba moč »ut ad datum quemcunque anime affectum auditorem concitet« (da poslušalca spodbudi h kateremu koli čustvu duše). Tako lahko čustvo žalosti izzovemo s padajočim melodičnim gibanjem, najbolje v majhnih intervalih (poltoni, kromatika), s kopičenjem disonanc, sinkopiranjem, počasnim tempom, uporabo najnižjega registra in podobno. Obratno pa čustvo veselja lahko povzročijo veliki intervali, omejena raba disonance, hitri tempi in tridobni takt.

Teorija o čustvih in strasteh pojasni tudi odnos med glasbo in retoriko. Kot so antični retoriki uporabljali retorična sredstva, da so zdramili čustva svojih poslušalcev, jih nadzorovali in vodili v določeno smer, ima tudi skladatelj možnost di muovere l’affetto dell’animo (ganiti čustva duše) poslušalca. (Guilio Caccini, Le nuove musiche 1601/02).

V začetku 17. stoletja je instrumentalna glasba tako kakovostno kot količinsko postala enakovredna vokalni. Oblike, ki so jih uporabljali, sicer še niso bile standardizirane in so imele mnogo vidikov, a so se kasneje razvile v dela, tipična za dobo, pogosto polna virtuoznih značilnosti in okraskov.

Kompozicijske značilnosti renesanse so se sprva obdržale in ostale zveste vokalnemu kontrapunktu in imitaciji. Količinsko je bil najpomembnejši instrumentalni žanr kancona. Ima zanimivo zgodovino, ki bo prikazana tudi v tem koncertnem programu v kombinaciji imitativne in tipično instrumentalne dvostavčne kancone Canzon La Spiritata Giovannija Gabrielija in rahlo starinske, a odlično vokalno okrašene kancone Canzon deta Suzanne un iour Giovannijevega strica Andrea. Drugi dve kanconi s programa sta delo Tarquinia Merule, izkušenega orglavca in violinskega virtuoza, ki je deloval kot kapelnik v Cremoni, Bergamu in Benetkah. V svoji pozni kanconi (1637) je sledil zgodnjim zagovornikom sonate di camera in sonate di chiesa ter je bil eden najnaprednejših skladateljev svojega časa. Merulova dela najdemo v številnih tiskanih instrumentalnih partiturah 17. stoletja. La Marcha in La Livia sta vzeti iz prve knjige kancon in sta zanimiva primera novega instrumentalnega sloga, ki ni imel več nobene povezave z vokalno glasbo. V predgovoru izdaje iz leta 1615 je dodal per sonare conogni sorti de strumenti musicale (igrati z vsako vrsto glasbenih inštrumentov), kljunaste flavte dovoljene!

Nov način komponiranja (das Generallbasszeitalter, kot ga je imenoval Hugo Riemann) je našel pot v instrumentalno glasbo in ustvaril prva neodvisna tipična instrumentalna dela za instrumentaliste in basso continuo.

Od vseh instrumentalistov se je pričakovalo, da obvladajo  improvizacijo in diminucijo, kar je vodilo v nastanek novih improviziranih žanrov (ricercar, tokata, fantazija, preludij). Razvoj teh oblik je bil močno povezan z osamosvojitvijo instrumentalne glasbe. Skladatelji so se osredotočili na prosto individualno ustvarjanje, neodvisno od obstoječih modelov ali navdihov iz besedil.

In ko si glasbenik dovoli uporabiti, kar se mu porodi v glavi, ne da bi izrazil strast ene same besede, se skladba imenuje Fantazija ali Ricercar.

(Marin Mersenne, Harmonie Universelle, 1636)

Domišljijske oblike ricercarja, tokate, fantazije in preludija je zelo rad uporabljal tudi virtuoz na glasbilih s tipkami, Giralomo Frescobaldi, in sicer v nepredvidljivem in kreativnem slogu zdaj počasi, zdaj hitro, celo zadržano v zraku, da se ujame z ekspresivnostjo ali pomenom besed … kajti prefinjeni presoji samega izvajalca je prepuščeno, da ureja tempo ((Frescobaldi, toccate e partite, 1615, predgovor). Nekaj več konvencionalnosti, a še vedno veliko mero virtuozne improvizacije opazimo pri Jacobu van Eycku v njegovih skladbah Der Fluyten Lust-Hof (1644–64) za kljunasto flavto. Diminuiranje je močno prisotno tudi pri številnih variacijah na vzorce bassa ostinata. Zgodnji primer virtuoznosti na stalnem basu je skladba Maske Hugha Ashtona, originalno napisana za tri glasove, četrti, zelo zapleten in včasih nerodno oblikovan glas pa je kasneje dodal neki g. Whytbroke. Okoli leta 1600 sta bila najvplivnejša evropska skladatelja za glasbila s tipkami, zlasti orgle, Jan Pieterszoon Sweelinck in Frescobaldi. Sweelinckov skladateljski slog močno temelji na kontrapunktu in melodičnosti angleških virginalistov. Njegova tehnika komponiranja je stroga, precej drugačna od Frescobaldijeve, kar je moč slišati tudi v njegovih variacijah na temo Ballo del granduca in Pavana Lacrimae. Čeprav so bile te skladbe prvotno pisane za orgle, so kot nalašč za zasedbo kljunastih flavt (orgle so samo omara piščali?!).

Ballo del granduca poznega 16. stoletja izvira iz osrednje Italije, kjer je nadvojvoda Ferdinando De Medici slovel kot ljubitelj umetnosti. Bil je mecen Giulia Caccinija, Jacopa Corsija in drugih glasbenikov iz skupine Camerata de' Bardi, katerih ustvarjanje je rodilo opero v Firencah. Naslov Ballo del granduca se nanaša na italijanski ples, ki so ga prvič zaplesali na poroki Ferdinanda s Kristino Lorensko leta 1589.

Vsebuje niz kratkih glasbenih fraz akordične teksture, ki kar kliče po okraskih in kadencah v različnih tonalitetah. V Amsterdamu živečega organista Jana Pieterszoona Sweelincka je ta preprosta melodija tako navdušila, da je napisal pet izvirnih in energičnih variacij in ustvaril svoj Ballo. V tem istem obdobju je napisal tudi variacije za orgle na znano Dowlandovo melodijo Lacrimae Pavana. Ta pavana, najverjetneje prvotno napisana za solo lutnjo, gotovo pred letom 1595, je postala Dowlandova najbolj znana skladba: včasih se je celo podpisal »Jo. Dolandi de Lachrimae«. Obstaja veliko interpretacij skladbe Lachrimae (ali Lachrymae, dobesedno solze) za soliste in ansamble. Besedilo zanjo, katerega avtor je po vsej verjetnosti kar Dowland, je nastalo kasneje.

Tecite, solze moje, padajte iz svojih izvirov! Izgnan za vedno naj žalujem. Kjer črna ptica noči poje o žalostni sramoti, tam naj živim izgubljen …

Druga popularna oblika je bila variacija na cantus firmus, kjer skladatelj splete polifonično teksturo okoli dane melodije, kot na primer v čudoviti Fantasia sopra Io son ferito. Ta mojstrovina je iz Scheidtove raznolike zbirke glasbe za glasbila s tipkami, Tabulatura Nova, ki je bila objavljena v Hamburgu leta 1624. Palestrinov madrigal, na katerem je imensko osnovana, je bil zelo popularen pri italijanskih glasbenikih okoli leta 1600 in so ga uporabljali kot izhodišče za improvizacijo. Le prva od štirih tem, uporabljenih v tej fantaziji, prihaja neposredno od Palestrine, čeprav je druga narejena s preobratom prve. Tretja in četrta tema sta kromatični. Delo se zaključi z bogatim odsekom, kjer vse štiri teme nastopijo skupaj. Podobne ideje najdemo tudi v več pomembnih delih Jana Pieterszoona Sweelincka, ki je bil Scheidtov učitelj.

V zgodnjem baroku je postala izjemno popularna tudi plesna glasba za instrumentalni ansambel. Na nemške skladatelje so močno vplivali angleški instrumentalisti, ki so delali v nemških deželah (npr. William Brade v Hamburgu 1560–1630), o čemer pričajo odlični primeri iz zbirk Banchetto Musicale (1617) Johanna Hermana Scheina in Ludi Musici (1621–1627) Samuela Scheidta. Najpopularnejši so bile postavitve pavane, galjarde in alemande za pet glasov. Izjema je zbirka Taffel Consort Thomasa Simpsona, objavljena v Hamburgu leta 1621. Ta izredno priljubljena ansambelska knjiga melodij vsebuje 50 plesov za štiri glasove, večinoma angleškega izvora. Flanders Recorder Quartet so v svoj program vključili dve jakobinski melodiji, Satyr’s Dance in Volto, slednjo v kombinaciji z jigu podobnim ritmičnim Capriciom. Množično produkcijo plesne glasbe je nenadoma prekinila tridesetletna vojna, ki so jo bojevali predvsem v Nemčiji med letoma 1618 in 1648.

Flanders Recorder Quartet (BE)

Od ustanovitve leta 1987 se je ansambel Flanders Recorder Quartet razvil v enega najboljših svetovnih ansamblov. Uspeh leta 1990 na prestižnem tekmovanju Musica Antiqua v Bruggeu, ki ga sponzorira Flanders Festival, je bil začetek njihove obširne koncertne kariere. Po več kot 1800 koncertih na petih kontinentih, tudi v nekaterih svetovno znanih dvoranah v Tokiu, New Yorku in Salzburgu, si je ansambel zagotovil pomemben položaj v svetu stare glasbe.

Program dogodka

Hugh Aston (ca.1485-1558)

Maske (GB-Och Mus 979-983)

Alexander Agricola (ca.1446-1506)

Magnificat secondi toni

 Samuel Scheidt (1587-1654)

Fantasia super Io son ferito (SSWV 103)

Jan Pieterszoon Sweelinck (1562-1621)

Ballo del granduca (SwWV 319)

Robert Johnson (ca.1580–1634)

Satyr’s Dance

Iz / from: Tafel-Consort allerhand lustige Lieder von 4 Instrumenten und einem G. B.’ ‘theils seiner eigenen, theils anderer,’ Hamburg, 1621

Giovanni Gabrieli (1555-1612)

Canzon La Spiritata

Iz / from: Canzoni per sonare con ogni sorte di stromenti a quattro, cinque & otto, con il suo basso generale per l'organo, novamente raccolte de diversi excellentissimi musici & date in luce. Libro primo. Venice, 1608

Andrea Gabrieli (1530-1586)

Canzon deta Suzanne un iour

Iz / from: Canzoni alla francese et ricercari ariosi, tabulate per sonar sopra istromenti da tasti … libro quinto. Venince, 1615.

Jan Pieterszoon Sweelinck (1562-1621)

Pavana Lachrimae

*** Odmor / Intermission 20 min ***

Anonymus (1621)

Capricio & Volta

Iz / from: Tafel-Consort allerhand lustige Lieder von 4 Instrumenten und einem G. B.’ ‘theils seiner eigenen, theils anderer,’ Hamburg, 1621

Jacob van Eyck (1589/90-1657)

Engels Nachtegaeltje

Iz / from: Der Fluyten Lust-hof. Amsterdam, 1644,46, 49

Tarquinio Merula (1594-1665)

La Marcha & La Livia

Iz / from: Canzoni a quattro voci per sonare con ogni sorte de strumenti musicali Libro primo. Venetië, 1615

 Johann Sebastian Bach (1675-1750)

Passacaglia (BWV 582)

Lokacija

Žalec, Dvorec Novo Celje

Eden najkvalitetnejših baročnih posvetnih spomenikov na Slovenskem. Baročni dvorec Novo Celje velja s svojo arhitekturno zasnovo, ohranjeno vhodno avlo, reprezentančnim stopniščem, obnovljeno kapelo, svečano dvorano in drugimi arhitekturnimi elementi za enega najkvalitetnejših baročnih posvetnih spomenikov na Slovenskem.

PARTNERJI

FESTIBUS

Cena avtobusne povezave s koncerti iz Ljubljane in Zagreba znaša 10€. Odhod izpred Hale Tivoli in Dvorane Lisinski.