DOMOV ENG

SEMPER VIVA

QVAM CREATA

ENG

Federico Toffano (IT)

Kdaj: torek, 16. 8. 2022 ob 20:00

Naroči vstopnice:

Cene vstopnic

Federico Toffano (IT)

violončelo

Sporočilo umetnika obiskovalcem

Zelo sem vesel, da lahko prvič v Sloveniji odigram baročni recital za violončelo solo na gradu Bogenšperk. Izbral sem program, ki povezuje dve slavni suiti za violončelo nemškega skladatelja Johanna Sebastiana Bacha z nekaterimi skladbami manj znanih italijanskih avtorjev, ki so v drugi polovici 17. stoletja postavili violončelo kot solo instrument. Do prve polovice tega stoletja je imel violončelo predvsem vlogo spremljave: continuo. Samo violi da gamba je bila zaupana vloga solista. Stvari so se s tem spremenile. Zanimivo bo odkrivati, kako različni so slogi posameznih italijanskih skladateljev, ki prihajajo iz različnih italijanskih regij in mest: od Benetk do Sicilije, skozi Bologno in Neapelj.

 

Moje umetniško poslanstvo

Moje poslanstvo je, da odnesejo obiskovalci s koncerta spomin, gesto, čustvo in da ga bo potem poglobijo v lastno izkušnjo. To mora biti vloga vsakega umetnika: navdušiti ljudi, da bodo poslušali novo glasbo, nove žanre in repertoarje ter si tako pridobili vse bolj ozaveščeno »uho«. Umetnik bo tako vedno bolj zadovoljen in njegov študij vse bolj poglobljen, da bo zadostil potrebam javnosti. Glasba je strast tako za tiste, ki jo ustvarjajo in interpretirajo, kot za tiste, ki jo poslušajo.

Program dogodka

 

Solitudine e libertá: med Bachom in Italijo

 

Johann Sebastian Bach (1685-1750):
Suitte 2de (BWV 1008)
Preludio / Allemande / Courante / Sarabande / Menuet 1 & 2 / Gigue
(6 Suites a Violoncello Solo senza Basso composes par J. S. Bach. Maitre de Capelle)

Francesco Paolo Supriano (1678-1753):
Toccata decima

Domenico Gabrielli (1659-1690):
Ricercare I
Ricercare V

Giuseppe Clemente Dall’Abaco (1710-1805):
Capriccio 1
Capriccio 9
(11 caprices, manuscript: Biblioteca di Conservatorio di Milano)

Giulio Ruvo (fl. 1700):
Romanella
Tarantella
Romanella
Tarantella

Johann Sebastian Bach (1685-1750):
Suitte 3. (BWV 1009)
Preludio / Allemande / Courante / Sarabande / Bourree 1 & 2 / Gigue
(6 Suites a Violoncello Solo senza Basso composes par J. S. Bach. Maitre de Capelle)

 

O koncertnem programu

Čista instrumentalna glasba je vedno zasnovana na retoričen način: od prvih primerov pisane instrumentalne glasbe v zgodnjem italijanskem 16. stoletju, preko kontrapunktnih oblik kot sta ricercar in fuga, do oblike sonate v poznem 18. stoletju in simfonične pesmi v sredi 19. stoletja je glasba organizirana kot govor, v nekakšni meditaciji brez besed. Predmet tega glasbenega sklepanja je glasba sama, v svoji racionalni logiki, v svoji čisti lepoti, ki se ne nanaša na nič zunaj sebe.

Ta program za solo violončelo se začne iz teh estetskih premis in od Bachove druga suita za violončelo. Njeni stavki so prepleteni z deli nekaterih manj znanih italijanskih skladateljev, ki so bili Bachovi sodobniki ali iz prejšnjih generacij. Bach je bil prvi, ki je del svojega instrumentalnega dela namenil violončelu kot samostojnemu instrumentu. V programu so predstavnik bolonjske šole Gabrielli in dva rimske šole: Supriano in Ruvo, tja do pozne beneške šole, ki jo predstavlja Dall’Abaco, član starodavne veronske družine glasbenikov in skladateljev. Ti komadi so po svojem značaju podobni šestim stavkom Bachove tretje suite za violončelo in z njimi korespondirajo v dialog. Bachovo zanimanje za italijansko glasbo je bilo ogromno, čeprav nikoli ni potoval po italijanskem polotoku. Verjetno se je s starejšim bratom Johannom Christophom že v otroštvu spoznal z nekaterimi italijanskimi mojstri, kasneje pa s svojimi poklicnimi izkušnjami v Weimarju in Cöthnu. Dobro znana je globoko v negovi ustvarjalnosti sinteza italijanskega, francoskega in flamskega sloga, kar najdemo tudi v suitah za violončelo, kjer ima ta sinteza obliko stiliziranih plesnih gibov, razvitih kot notranje glasbene meditacije, obdarjene z retorično strukturo.

Violončelo je bil do druge polovice 17. stoletja bolj kot spremljajoči instrument v bassu continuu. Domenico Gabrielli je morda prvi violončelist in skladatelj, ki je violončelo izvlekel iz te funkcije v drugi polovici 17. stoletja. S svojimi sedmimi ricercari za violončelo solo bolonjski skladatelj začne raziskovati tehnične in izrazne sposobnosti inštrumenta, ki ga bodo v naslednjem stoletju vodile k samostojni vlogi v celični literaturi.

Johann Sebastian Bach se je leta 1717 umaknil z weimarskega dvora. »6. novembra je bil Bach, doslej koncertni mojster in dvorni organist, aretiran v dvorani sodne palače; 2. decembra mu je bil dopust končno odobren in je bil izpuščen«. Tako je zapisano v občinskem arhivu Leipziga. Weimarski vojvoda ni maral, da bi Johann Sebastian zapustil njegovo službo in ga je dal zapreti za štiri tedne. Istega leta je skladatelja kot maestro di cappella v Köthnu zaposlil princ Leopold. Če je Bach v Weimarju pisal zgolj sakralno glasbo, pa se je v letih 1717 do 1723 na kalvinističnem dvoru v Köthnu lahko posvetil instrumentalni glasbi in njeni največji skladateljski svobodi. Tu so rojene suite za solo violončelo.

O sicilijskem violončelistu Giuliu Ruvu (17.-18. stoletje) in violončelistu iz Kampanije Francescu Paolu Suprianu vemo bolj malo. Prvi je deloval predvsem v Rimu, drugi je bil leta 1708 imenovan za prvega violončela kraljeve kapele v Barceloni, vendar je vedno živel v senci svojega velikega tekmeca, ki je tistem času deloval v Španiji: Luigija Boccherinija.

Domenico Gabrielli, rojen v Bologni 19. oktobra 1659, je znan tudi pod vzdevkom "Minghin [Minghino, Domenichino] dal viulunzaal", vzdevek, ki se nanaša na posebne vodstvene sposobnosti, zaradi katerih je v kratkem času postal slaven. Pri Giovanniju Legrenziju je študiral kompozicijo, v domačem kraju pa violončelo pri Petroniu Franceschiniju. 23. aprila1676, ko je bil star komaj sedemnajst let, je postal član Filharmonične akademije v Bologni in leta 1683 prevzel funkcijo predsednika. Ko je Franceschini umrl, se je potegoval za mesto violončelista pri kapeli S. Petronia in se tu zaposlil.

Giuseppe Clemente dall’Abaco je bil violončelist in dirigent, aktiven dolgo časa: rodil se je leta 1708 in umrl 1805. V prvi polovici svojega življenja je deloval v Nemčiji na dvoru v Bonnu, potoval je tudi v Anglijo in Francijo, nato pa se je 1753 vse do svoje smrti upokojil v Arbizzanu blizu Verone. V Italijo se je vrnil, ko je obtožen prevare proti vojaški blagajni Kölna. Uspel je dokazati svojo nedolžnost, vendar je moral odstopiti s položaja. Njegovih enajst kapric za solo violončelo je bilo napisanih v majhnem mestu v regiji Valpolicella. V tej zbirki se izmenjujejo trenutki melanholije in spokojnosti.

 

Lokacija

Grad Bogenšperk

Grad Bogenšperk je eden najpomembnejših renesančnih gradov na Slovenskem in dom enega najpomembnejših mož naše preteklosti, Janeza Vajkarda Valvasorja.

PARTNERJI