DOMOV ENG

SEMPER VIVA

QVAM CREATA

ENG

Kaj je stara glasba?

Izraz »stara glasba« opredeljuje izvajanje glasbe preteklih stoletij na način historično osveščene oziroma historično spodbujene izvedbe ([1]). Za vodilne producente stare glasbe, tako člane REMA ([2]) kot druge v Evropi in zunaj nje, je nepredstavljivo, da ne bi upoštevali sodobnih standardov izvajanja stare glasbe. Vrhunski umetniki so v 20. stoletju kot pomembni raziskovalci pomembno prispevali v razvoj in postavili te standarde ([3]). Morda je bila pred desetletji uporaba avtentičnih instrumentov in historične izvajalske prakse še nekaj eksotičnega, podobno kot jazz ali sodobni performance, danes pa noben resen izvajalec ne more mimo doseženih standardov. Lahko je še vedno vznemirljivo, ko kakšen vrhunski izvajalec s sodobnimi instrumenti vključi v svoj recital tudi kakšno delo preteklih stoletij, še posebej priljubljenih mojstrov kot so Vivaldi, Bach ali Mozart, vendar se tak izvajalec nikoli ne bo imel za eksperta stare ali baročne glasbe. Saj končno, pri velikih umetninah je pomembna vsebina, Puškinovo poezijo je prijetno poslušati tudi z italijanskim ali ameriškim akcentom, ampak Puškin bo vedno najbolje zvenel v ruščini. Glasbenikom, ki jim sodobni standardi iz različnih razlogov niso kaj dosti mar, bodisi iz lastnega nepoznavanja, amaterizma, diletantizma, možnega dodatnega zaslužka, pogosto pa iz arogance do umetnin preteklih stoletij, kar v veliki meri omogočata tudi nezahtevnost in neizobraženost publike, je izvedba del, ki so nastala po 1600 ([4]), dokaj enostavna: vzameš pač instrument in igraš note, ker so lahko berljive tudi nepoznavalcem ([5]). Vendar glasba ni le preigravanje not. Glasba je govorica, ne glede na bogastvo njene vsebine pa je izgovarjava pomemben izrazni del, če želimo svežo in vznemirljivo umetniško interpretacijo. Glasbeni instrumenti so govorni aparat, skozi generacije se spreminjajo kot živ organizem, pravilna uporaba instrumentov ne zadeva le zvočnosti, ampak tudi govorico, izgovarjavo izvajane vsebine. Izvajati glasbo baroka (17. in del 18. stoletja) z današnjimi instrumenti, ki zvenijo drugače in je tudi njihova artikulacija povsem drugačna, je podobno, kot izvajati Beethovnovo simfonijo s tamburaškim orkestrom, pri čemer ne mislim, da so tamburice nepomemben instrument in da se s tamburaškim orkestrom ali tudi ljudskimi instrumenti ne bi dalo pripraviti odlične in vznemirljive izvedbe Bacha ali Beethovna, ker je že umetnina tako zelo močna. Pa vendar. To ni to. Hkrati poznavanje stila izvajalce nehote sili v uporabo historičnih instrumentov, ker se določenih stvari s sodobnimi klasičnimi instrumenti enostavno ne da izvesti. To je zelo podobno, kot če bi hoteli neko avtentično nacionalno kuhinjo pripravljati zgolj s sestavinami z drugega kontinenta ali na neko namizno vino dati etiketo teran, saj se tudi ta pije na mizah.

 

([1])    HIP označuje obe definiciji: »historically informed performance« in »historically inspired performance«.

([2])    REMA Evropsko mrežo za staro glasbo (http://www.rema-eemn.net/) beleži 6.1.2018 87 članov iz 20 držav: Belgije (5), Češke (2), Danske (2), Finske (1), Francije (25), Irske (1), Italije (13), Latvije (1), Litve (1), Malte (1), Nemčije (7), Nizozemske (3), Poljske (1), Portugalske (1), Romunije (2), Slovenije (1), Španije (5), Švedske (1), Švice (1), Velike Britanije (6) ter 5 individualnih članov in 2 mreži.

([3])    Arnold Dolmetsch (1858-1940), Wanda Landowska (1879-1959), Zuzana Růžičková (1927-2017), Nikolaus Harnoncourt (1929-2016) in drugi.

([4])    Na prehodu iz renesanse v barok se uveljavi notacija, kakršna je v rabi še danes.

([5])    Sam notni zapis je razumljiv tudi na nivoju nepoznavanja stilskih posebnosti, ki še daleč niso le okraski in okraševanje. To je podobno kot če bi izvajali jazz samo po notnem zapisu in brez improvizacije ali bi pevec interpretiral vokalno delo brez razumevanja vsebine.