DOMOV ENG

SEMPER VIVA

QVAM CREATA

ENG

Sollazzo Ensemble (CH)

Člani ansambla Sollazzo so študirali na ustanovah, ki slovijo po svoji specializaciji za staro glasbo, kot so na primer Schola Cantorum Basiliensis, Esmuc v Barceloni in CNSM v Parizu in Lyonu. Na teh ustanovah so lahko preizkusili mnogotere načine izvajanja srednjeveškega repertoarja, uživali neprestan pretok idej in vplivov, nato pa našli svojo lastno pot za nadaljevanje skupnega dela.

Leta 2014 je ansambel Sollazzo zmagal na Vier Jahreszeiten, internem tekmovanju v komorni glasbi Schole Cantorum v sodelovanju s fondacijo August Pickhard, kmalu zatem so ga izbrali za eeemerging, program za mlade ansamble, ki ga podpira Creative Europe.

Leta 2015 je ansambel osvojil nagrado York Early Music International Young Artists Prize kot tudi nagrado občinstva - Friends of York Early Music Festival Prize. Nato so osvojili še Cambridge Early Music Prize. Med projekte ansambla spada snemanje prve plošče julija 2016 za založbo Linn Records v sodelovanju z Nacionalnim centrom za staro glasbo.

 

Zasedba:  Perrine Devillers - sopran, Yukie Sato - sopran, Vivien Simon - tenor, Sophia Danilevski - srednjeveški fidel, Vincent Kibildis - harfa, Anna Danilevskaia - srednjeveški fidel, vodstvo

Perrine Devillers

je sopranistka, specializirana za staro glasbo, in študira petje na konservatoriju Schola Cantorum Basiliensis. Nastopa kot solo sopranistka ter poje v komornih zasedbah in zborih. Ker je začela kot klarinetistka, je izjemno fleksibilna pri interpretiranju širokega razpona glasbe od srednjeveške do sodobne. Veliko nastopa po Evropi z ansambli, kot so Pygmalion, Profeti della Quinta, La Cetra, Musica Fiorita in Ensemble Binchois. V zadnjih letih je bila posebno aktivna in je sodelovala pri ustanovitvi novih ansamblov v Baslu, kot so Novantik (antična in sodobna glasba), Duvinsela (renesansa in zgodnji barok), s katerim je osvojila prvo mesto na tekmovanju Biagio Marini 2014 in bo z njim posnela ploščo pri založbi Flora, ter ansambel Sollazzo (francoska in italijanska glasba 14. in 15. stoletja). Najnovejši CD, izdan januarja 2016 s Profeti della Quinta o Luzzaschu Luzzaschiju, je prejel nagrado Five Diapason kot tudi oznako Choc Classica.  

Yukie Sato

je končala svoj magistrski študij petja na Schola Cantorum Basiliensis leta 2015. Osvojila je prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju v petju stare glasbe Canticum Gaudium v Poznanu leta 2013, prvo nagrado na 28. mednarodnem tekmovanju za staro glasbo (Yamanashi, 2015) ter prejela nagrado Acanthus za najboljšo interpretko (2014). Diplomirala je iz klasičnega in baročnega petja na Univerzi umetnosti v Tokiu, pred tem pa bila dejavna kot pevka v muzikalih. Leta 2011 je pričela s študijem v Baslu, kjer je najprej končala magisterij iz renesanse in baroka (2013), nato pa še magisterij iz srednjega veka in renesanse. Yukie je nastopala v operah in oratorijih kot solistka: igrala je Italijanko in Fantoma v Charpentierjevi Medeji (Theater Basel, 2015),  v Haydnovem Stvarjenju (Basel, 2015) in v Händlovem Mesiju (Arlesheim, 2015). Poleg ljubezni do stare glasbe pa je Yukie izkušena tudi v sodobni glasbi in je nastopala že na mnogo premierah. Kot solistka poje v glasbenih projektih skupaj z Rinaldom Alessandrinijem, Andreo Marconijem, Dominiquom Vellardom in ansamblom La Morra.    

Vivien Simon

V Franciji rojeni Vivien Simon je obiskoval Pariški konservatorij za glasbo, kjer je pel v zboru Young Choir of Paris, ki ga je vodila L. Equilbey. Je diplomant Schole Cantorum Basiliensis v Švici  (nadaljevalni študijski program  petja v ansamblu, ki ga sta ga vodila A. Rooley in E. Tubb). Od leta 2010 je pel pod vodstvom L. Equilbey, Philippa Harrewegheja, Suzanne Malki in Geoffroya Jourdaina. Leta 2014 se je pridružil gledališču La Tempête, ki ga vodi Simon-Pierre Bestion, kot pevec in plesalec za projekte, ki združujejo baročno in električno glasbo ter sodobno koreografijo. Istega leta je ustanovil tudi Collectif Ubique, gledališko in glasbeno skupino, posvečeno večdisciplinarnemu ustvarjanju. S svojim prvim projektom, glasbeno pripovedjo z desetimi instrumenti, je nastopil približno stokrat po vsej državi.  

Sophia Danilevski

se je s staro glasbo prvič srečala pri osmih letih, ko je pričela igrati violo da gamba, ki se jo je nato učila osem let pri Igishu Michelu v Luksemburgu in nato pri Julii Griffin na konservatoriju v Issy-les-Moulineaux v Parizu. Kasneje se je začela zanimati za srednjeveški fidel in se ga začela učiti pri Randallu Cooku na Schola Cantorum Basilensis, kjer se je udeležila tudi mojstrskih delavnic pri Shiri Kammen in Benu Bagbyju. V Benetkah se je s Sollazzom udeležila mojstrskih delavnic pri Pedru Memelsdorffu in Anni  Azema. Poleg tega, da je koncertirala s Sollazzom po Angliji, Italiji in Franciji, je nastopala tudi z ansamblom Syntagma na festivalih, kot so Musica Sacra (Maastricht, NL), Tage Alter Musik (Regensburg, D) in Rencontres Internationales de Musique Médiévale au Thoronet (FR). Kot članica Syntagme je posnela zgoščenke, kot so Rose et Orticha, 2011 (nagrajena v ZDA, na Portugalskem in v Nemčiji), Gautier d’Epinal Remembrance, 2008 (nagrajena v ZDA, Angliji, Franciji in v Nemčiji) in Stylems Music of the Italian Trecento, 2008 (nagrajena na Portugalskem, v Franciji in Nemčiji). 

Vincent Kibildis

Harfa je bila že od nekdaj del življenja Vincenta Kibildisa. Zdi se mu preprosto fascinantna, saj v njej vidi instrument, ki lahko pričara čudeže v rokah smrtnikov, kot so kralj David, Tristan in Orfej. Vincent zaključuje študij na Scholia Cantorum Basiliensis, kjer raziskuje glasbo srednjega veka, renesanse in  zgodnjega baroka. Predvsem se zanima za razumevanje historičnih kompozicijskih tehnik in notacij, ki so temelj njegovega umetniškega ustvarjanja. Svoj prvi samostojni album z naslovom Just Do It za založbo KlangWelten je posnel leta 2010, sodeluje pa tudi z ansamblom Exquisite Noyse na plošči la voce del violino, izdani leta 2015, kjer izvaja instrumentalno glasbo 16. stoletja, ter svoje improvizacije. Sodeluje tudi s številnimi ansambli kot igralec continua.

Anna Danilevskaia

je igralka na fidel in renesančno violo, ki se posveča predvsem repertoarjem iz 14. do 17. stoletja. Rodila se je v Sankt Peterburgu in se začela glasbeno izobraževati z igranjem kljunaste flavte pri šestih letih. Pri petnajstih je odkrila fidel in posledično violo da gamba. Študirala je pri Pedru Memelsdorffu v Barceloni, Pierreu Hamonu v Lyonu in pri Paolu Pandolfu na baselski Schola Cantorum. Anna je osvojila že številne nagrade, med katerimi so prvo mesto na tekmovanju Jugend musiziert leta 1999 in 2003 ter nagrada za mlade izvajalce stare glasbe leta 2009, ki jo podeljujeta Saarländischer Rundfunk in Neumeyer Akademie für Alte Musik. Anna sodeluje s ansambli, kot sta La Morra ali Currentes, in z njimi nastopa po Evropi ter snema plošče za različne založbe bodisi kot spremljevalna izvajalka ali solistka. Leta 2014 je ustanovila svoj ansambel Sollazzo s čimer se je prvič preizkusila kot glasbeni vodja.

Sporočilo umetnikov

S tem koncertom vas želimo povabiti k raziskovanju posebnega vidika našega repertoarja – morale v pesmih, ki jo v nasprotju z dvorno ljubeznijo ali viteštvom (ki sta močno raziskani temi) le redko obravnavajo. Vendar ima vsak skladatelj poznega srednjega veka vsaj eno pesem, katere besedilo razkriva osebna stališča do morale. Prav ta vpogled v njihovo osebnost je tisto, kar želimo zajeti v svojem repertoarju in deliti z vami na koncertu.

O koncertnem programu

Skozi celoten srednji vek naletimo na skladbe, polne samozavedanja in družbene kritike. Zanje so lahko značilni določen nasprotovalen ton glasu, satira, ki se pne od bolj prikrite do očitne, ali resignacija in odmik od sveta.

Prvi in zadnji del koncerta zaznamuje slog prešernih melodij, ki je bil moderen na severu Italije v 14. stoletju, danes znan tudi kot italijanski slog Ars Nova ali Trecento. Osrednji del koncerta pa tvorijo skladbe francoskega izvora, ki s svojo trezno in jedrnato estetiko kontrastirajo italijanskemu slogu in zahtevajo povsem drugačno izraznost.

Vendar si onkraj te različne estetike italijanski in francoski skladatelji v svojih trdnih načelih glede morale in kritičnih stališčih do družbe, glasbe, običajev in človeške narave delijo skupen jezik: kritike so živahne in daleč od klišejev fevdalne podrejenosti, osebna mnenja izražajo odkrito.

Il megli’ è pur tacere (Najbolje je molčati) in Dal Traditor (O izdajalcih) vsebujeta svarilo, ki ima že dolgo tradicijo v srednjeveški literaturi: pazite se obrekovalcev, mesdisants v stari francoščini. Prva skladba, za katero si je skladatelj Niccolò da Perugia izposodil popularno melodijo, svetuje, naj ne zaupamo človeku, ki preveč govori, medtem ko druga svari pred izdajalci in njihovimi »medenimi jeziki«.

Medtem ko sta ti dve skladbi zelo ekstrovertirani in svoji temi obdelujeta silovito in samozavestno, gredo naslednje skladbe še dlje in predstavijo nekakšno neizogibnost. Pevec v O pensieri vani (Oh, jalove misli) razmišlja o svojem življenju in dejanjih ter se zave, da svoje usode ne more spremeniti, medtem ko v Perchè vendetta (Maščevanju) ni druge rešitve, kot maščevanje, ki je lahko tqkojšnje ali kasnejše ali tudi nespametno. Osupljivo besedilo O cieco mondo (Oh, slepi svet) opisuje razočaranje nad svetom v celoti, saj pevec pričakuje prevaro in »smrtni strup« v vsakem užitku, ki ga svet nudi.

Skrivnostna in zapletena skladba Le Basile (Bazilisk) opisuje strašno pošast, pol petelina in pol kačo, ki ubija zgolj s pogledom, v pesmi pa služi kot prispodoba za vse napake, ki ogrožajo pravo ljubezen. V Va, Fortune (Pojdi, Sreča) pripovedovalka krivi usodo za svoje trpljenje in za smrt.

Pour che je ne puis mie demourez en douls payis (Ker ne morem ostati v ljubi deželi) zopet poje o obrekljivcih in o tem, kako njihove spletke za vedno ločijo par. Parle qui veut (Naj govorijo, kar hočejo) zaključi francoskih del tega koncerta in svoje začetno besedilo posodi naslovu koncerta: besedilo izraža dobre namene, da nikoli  več ne bodo obrekovali. Zadnji del koncerta vsebuje številne podobe, kot so na primer nedolžna ovčica v Agnel son biancho (Belo jagnje sem), ki predstavlja pritrjevalce, poosebljenje Glasbe, ki se pritožuje nad žalostnim stanjem nekaterih skladateljev v skladbi Musica son (Glasba sem) Francesca Landinija in nazadnje Cacciando per gustar (Lov za užitkom), ki slika rimsko tržnico v 14. stoletju in uporablja besednjak trgovanja za govorjenje o ljubezni.

 

Več informacij o ansamblu:

Facebook 

Youtube

 

PARTNERJI