DOMOV ENG

SEMPER VIVA

QVAM CREATA

ENG

Seconda Pratica (NL)

Seconda Pratica (NL)

Nuno Atalaia: traverso, kljunasta flavta, umetniško vodstvo

Asuka Sumi: violina

Sofia Pedro: sopran

Sophia Patsi: alt

Emilio Aguilar: tenor

Joao Paixao: bas 

Jonatan Alvarado: tenor, baročna kitara

Julie Stalder: viola da gamba, kontrabas

Fernando Aguado: čembalo

 

Seconda Pratica, ki so jo leta 2012 ustanovili študenti konservatorijev v Amsterdamu in Haagu, nenehno poskuša premostiti vrzeli med časom, občinstvom in disciplinami z repertoarjem zahodne glasbe 17. in 18. stoletja. Njihov pristop je ves čas interdisciplinaren, multimedijski in preko institucij. Ustvarjali smo z gledališkimi skupinami (Teatro Obando in Evropska mreža Platform11+), univerzama (Akademijo za umetnost v Haagu, Univerzo Leiden) in kulturnimi institucijami (Institut Franco-Portugais, Maison Descartes, The Hague GuestCard) , vedno z zarisi dialoga in z glasbo, ki jo raziskujejo in izvajajo. Ime Seconda Pratica je tako poklon liku Claudia Monteverdija kot izjava o poslanstvu, da ponovno oživijo historični repertoar, ne da bi izgubili svojo neizogibno sodobnost. Na enak način, kot je Seconda Pratica v 17. stoletju vključevala mainstreamovsko glasbeno tradicijo, se glasbeniki sami ukvarjajo s historično izvajalsko prakso (HIP) in se soočajo z nenehnim etiketiranjem bodisi s strani ekscentrikov ali puristov, bodisi s strani širšega glasbenega esteblišmenta. Kot odgovor na te težnje ponuja Seconda Pratica zmes znanstvene strogosti in umetniške igrivosti, da med občinstvom in repertoarjem odpre kreativni dialog na vsakem od njihovih koncertov.

Raison d'être skupine temelji na stalni reinvenciji običajnih koncertnih praks, da bi pritegnili tako pozornost publike kot zadovoljili svojo lastno radovednost pri iskanju novih načinov ustvarjanja glasbe. To se kaže v predstavitvah, ki bežijo od komentiranih koncertov, v malih scenskih pristopih, multimedijskih prijemih in zmesi različnih repertoarjev, da bi osvetliti posebne značilnosti umetniških del, ki jih izvajajo. Iz tega razloga, so kot skupina sodelovali na rezidencah in delavnicah za igro in gib z vodilnimi evropskimi gledališči in poskušali zgraditi mostove med uveljavljenimi glasbenimi načeli in novimi šolami fizične izraznosti. Od že uveljavljenih klasikov baroka (Bachove orchestralne suite) do manj znanih repertoarjev, vključno s sicer pozabljenim (nizozemska premiera odlomkov Rousseaujevega Le Devin du Village, svetovna premiera Charpentierjeve Intermezzis), je eklekticizem njihove izbire tako reakcija na vedno spreminjajoči kulturni trg kot zgledovanje po šumečem glasbenem življenju 17. in 18. stoletja. V dobrih dveh leih delovanja jim je uspelo, da so postavili na oder tri različne glasbene programe, ki so vsak razširjeni s posebno glasbeno raziskavo, bodisi da gre za povsem gledališko uprizoritev (Le sommeil de Molière, julij 2013), za niz esejev o šumečem pamfletu vojne v Querelle des Bouffon (Rameau parmi les Bouffons, maj 2012), ali destilacijo retorično sheme v ozadju francoske tragedije (Tragédie de Poche: Les Strasti, februar 2013).

 

Nuno Atalaia se je rodil v Lizboni na Portugalskem. Šolanje je začel na gregorijanskem inštitutu v Lizboni, dosegel je eno BMus na Escola Superior de Musica de Lisboa, in drugo na prestižnem kraljevem konservatoriju v Haagu pod vodstvom Sebastiena Marqa in Dorothee Winter in iz traversa pri Kate Clark in Wilbertu Hazelsetu. Bil je tudi pevski študent in asistent dirigentke in pevke Rebecce Stewart. Bil je povabljen k mojstrskem partnerstvu med Kraljevim konservatorijem v Haagu in Univerzo Leiden, ki združuje principe HIP z novim razvojem na področju kulturnega kritične teorije in filozofije. Sodeloval in predaval je na različnih konferencah o glasbenih razpravah 17. stoletja do estetske filozofije Walterja Benjamina. Kot pisca ga veliko objavljajo in je prejel mnoge nagrade. Kot glasbenik je sodeloval z vrsto ansamblov v različnih državah od Maroka do Argentine. 2011 je bil povabljen na Kraljevi konservatorij, da dirigira in vodi orkestralni projekt skupaj s študenti oddelka za staro glasbo o glasbi in značaju francoskega skladatelja Lullyja, 2012 pa so ga Kraljevi konservatorij, amsterdamski konservatorij, Univerza Leiden in Maison Descartes povabili, da vodi nov projekt, ki se osredotoča na Rameauja. Obiskoval je tečaje, kot so Curso de Musica Antiga de Tomar, Early Music Summer Course ali Amsterdam Conservatoire Early Music Masterclasses, kjer je študiral z mojstri, kot so Peter Holtslag, Jill Feldmann, Maria Christina Kiehr, Ketil Haugsand, Jed Wentz, Barthold Kuijken, Wieland Kuijken, Paolo Pandolgo in Gustav Leonhardt.

 

Asuka Sumi se je rodila v Tokiu in svoje prve violinske lekcije prejela od staršev, ko je imela 5 let. Kasneje se je specializirala za baročno violino in diplomirala na tokijski nacionalni univerzi za umetnost in glasbo pod vodstvom Natsumija Wakamatsuja. Trenutno študira na konservatoriju v Amsterdamu pri Lucy van Dael in Sophie Gent. Komorno je študirala pri Masaakiju Suzukiju, Alfredu Bernardiniju in Waltherju van Hauweju. Poleg aktivne udeležbe v številnih orkestrov, kot so Académie Baroque Europeénne d’Ambronay 2010 in Academia Montis Regalis, je imela pomembno vlogo pri oblikovanju in izvajanju mladih komornih skupin, kot so Ensemble Odyssee, Il Tempo dell'Affetto in Seconda Prattica. Asuka deluje kot samostojni umetnik in pogosto gostuje na evropskih in azijskih festivalih, v mestih, kot so Bruselj, Innsbruck, Basel, Torino in Seul.

 

Sofia Pedro se je rodila v Lizboni na Portugalskem in pričela svoj pevski študij pri Joani Levy ter zaključila študij arheologije na Faculdade de Ciências Socias e Humanas na Universidade Nova de Lisboa. Z glasbenim študijem je nadaljevala na Escola Superior de Música de Lisboa pri Luísu Madureiri in na Kraljevem konservatoriju v Bruslju pri Leni Lootens. Leta 2004 je bila povabljena v Lizbonski komorni zbor, s katerim je veliko nastopala na Portugalskem in v tujini in posnela dve zgoščenki. Povabljena je bila tudi k vlogi Belinde v Purcellovi operi Dido and Aeneas v Early Music Atellier pod vodstvom Joãa Paula Janeira. Obiskovala je mojstrske tečaje pri Emmi Kirkby, Claron McFadden, Maarten Koningsberger, Susan McCulloch, Susan Waters, Johnu Potterju in Silvii Ranalli. Njen profesionalni debut je bil slavnostni koncert ob 200-letnici posvetitve katedrale Angra do Heroismo na Azorih. Sofia trenutno živi na Nizozemskem, kjer študira klasično petje pri Pierru Maku na konservatoriju v Amsterdamu.

 

Sophia Patsi je po zaključku študija na konservatoriju v svojem rodnem mestu leta 2009 (ocena 10 in prva nagrada) odločila, da svoj študij nadaljuje v tujini. Študirala je pri Cheryl Studer na Hochshule für Musik v Würzburgu v Nemčiji in 2009 na Nizozemskem pri Roberti Alexander, Carolyn Watkinson, Maarten Koningsberger in Xenii Meijer. V 2005 je prejela 1. nagrado na 21. državnem pevskem tekmovanju v Grčiji, 2009 je bila finalist na mednarodnem Maria Callas Grand Prix, aprila 2010 je osvojila nagrado občinstva na tekmovanju Prix d' Harmonie v Rotterdamu, Nizozemska. Od 2009 do 2011 je študirala pri K. Kyriacopoulosu (Grška nacionalna opera), v 2013 je štipendistka Sweelinck Fonds. Udeležila se je mojstrskih tečajev pri Emmi Kirkby, Davidu Catalunyi, Johnu Dawsonu, Gheni Dimitrovi, Edith Mathis in Claron McFadden. Sodelovala je z glasbeniki in dirigenti, kot so Teunis van der Zwart, Menno van Delft, Alfredo Bernandini, Patrick van der Linden, Gijs Leenars, Geert van den Dungen in Iason Marmaras. Trenutno študira na mojstrskem programu konservatorija v Amsterdamu pri Maarten Koningsberger in Xenii Meijer na oddelku za staro glasbo.

 

Emilio Aguilar se je rodil v Argentini. Svojo glasbeno izobrazbo je pričel na klavirju pri 9 letih na konservatoriju Gilardo Gilardi v svoji domovini. Pri 15 je pričel s petjem, petje je postalo njegov glavni cilj. Nekaj let zatem, ko je pričel sodelovati s sredico argentinskega gibanja za staro glasbo in je sodeloval na številnih avdicijah baročne in klasične glasbe s historičnimi instrumenti (Carissimi Jepthe, Scarlatti Stabat Mater, in Mozart Missa brevis KV 259) se je septembra 2009 vpisal na oddelek za klasično petje konservatorija v Amsterdamu pri Valerie Guillorit. Njegov tehnični napredek redno spremlja Margreet Honig. Udeležil se je številnih mojstrskih tečajev, med drugim pri Dame Emmi Kirkby, Marii Cristini Kiehr in Rosi Dominguez. Od svojega prihoda na Nizozemsko slovi kot vsestranski solist s široko paleto repertoarja od Despreza do Cagea in je razvil globoko povezavo s komorno glasbo in ansambelskim petjem. Emilio sodeluje z različnimi zbori na Nizozemskem kot so The Bach Choir of The Netherlands in The Nederlands Kamerkoor. Leta 2013 je bil sprejet k produkciji Monteverdijevega Orfea v Ambronayu pod vodstvom Leonarda Garcie Allarcóna.

 

Portugalski baritonist João Paixão je svojo glasbeno pot pričel pri šestih letih v domači Lizboni. Na gregorijanskem inštitutu v Lizboni (Instituto Gregoriano de Lisboa) je študiral klavir in bil leta 2003 sprejet na študij petja pri Luísu Madureiri na Escola Superior de Música de Lisboa, kjer je štiri leta pozneje z odliko diplomiral. Leta 2013 je zaključil magisterij iz Francoske kantate in geste na oddelku za staro glasbo Kraljevega konservatorija v Haagu, kjer je delal pod mentorstvom Rite Dams, Andrewa Schroederja, Jill Feldman, Michaela Chancea in Petra Kooija. Kasneje je skupaj z dr. Jedom Wentzem raziskoval gledališke prakse 18. stoletja. Leta 2010 je soustanovil ansambel »A Dialogue on a Kiss«, posvečen skladbam za lutnjo, in koncertiral na mnogih turnejah na Nizozemskem in v Izraelu. Od leta 2009 sodeluje z nizozemsko plesno skupino T.R.A.S.H., s katero je posnel dva cedeja. Od leta 2012 deluje v baročnem orkestru New Dutch Academy (bil je Petelin v Knussenovi operi Where the Wild Things Are) in v gledališki skupini Opera2Day (igral je Laporella v Mozartovem Don Giovanniju). V letu 2012 je soustanovil tudi zgodovinsko avtentičen ansambel Ensemble Heptachordum, s katerim je osvojil nagrado za mlade glasbenike portugalskega radija in televizije.

 

Jonatan Alvarado se je rodil v Argentini, kjer je študiral moderno kitaro na domačem konservatoriju Martinez Zarate. Kmalu zatem je diplomiral iz orkestrskega dirigiranja in kompozicije na Universidad Nacional de La Plata in privatno študiral petje v Buenos Airesu. Svet stare glasbe je odkril pri izvedbi Bachovih motetov pod vodstvom Michelle Corboz. Kmalu zatem je ustanovil svoj baročni orkester, s katerim je izvedel vrsto južnoameriških prvih izvedb Charpentierja, Scarlattija, Telemanna in Bacha, vključno s prvo argentinsko izvedbo Janezovega pasijona z avtentičnimi instrumenti. Te izvedbe so vključevale program Latinskoameriške baročne glasbe v prisotnosti argentinskega predsednika na nacionalni televiziji. Po nekaj letih delovanja v svoji državi, se je Jonatan odločili, da se preseli v tujino, da razvije svoje sposobnosti kot izvajalec continua in pevec in da bi deloval stran od tradicionalnega pojmovanja dirigenta kot frontmana. To ga je pripeljalo na Amsterdamski konservatorij, kjer trenutno študira petje stare glasbe pri Xenii Meijer in Martinu Koninsbergerju in basso continuo z brenkali pri Fredu Jacobsu in Thérèse de Goede. V 2013 je bil povabljen, da vodi dva projekta konservatorija, povezana s francoskim in španskim baročnim repertoarjem.

 

Julie Stalder se je rodila v Švici. Študirala je kontrabas pri Francu Petracchiju in Mireli Vedeva na konservatoriju v Ženevi, kjer je diplomirala z odliko. Magisterij iz interpretacije je 2012 opravila pri Albertu Bociniju. Med študijem se je spoznala s staro glasbo in historičnimi instrumenti. Sodelovala je v različnih zasedbah in med drugim sodelovala z dirigenti kot Gabriel Garrido, Leonardo Garcia Alarcon in Florence Malgoire. Trenutno študira na Konservatoriju v Amsterdamu pri Margaret Urquart in opravlja specializacijo na historičnih instrumentih, kot sta violone v g in viola da gamba. Kot samostojna umetnica pogosto sodeluje z zasedbami, kot je Les Agrémens, ki jo vodi Guy van Vaas in sodeluje z ansambli v Švici, na Nizozemskem, v Belgiji in Nemčiji.

 

Fernando Aguado je nastopal v koncertnih dvoranah kot so Kongresna palača v Madridu in New Yorku Alice Tully Hall. Posvetil se je študiju historične izvajalske prakse in je sodeloval pri izvedbi vrste del italijanskega sedemnajstega stoletja od Giovannija Gabriellija do Bachovih orkestrskih suit z umetniki kot so Jordi Savall, Monica Huggett in Christopher Hogwood. Fernando je nastopal s španskim nacionalnim mladinskim orkestrom in je aktiven in premišljen interpret bassa continua. Študiral je na Julliard School pri Kennethu Weissu in v Madridu pri Albertu Martínezu in Patricii Mora, trenutno pa pri Richardu Egarrju na konservatoriju v Amsterdamu.