DOMOV ENG

SEMPER VIVA

QVAM CREATA

ENG

Nour Ensemble (FR / IR)

Ansambel Nour je bil ustanovljen leta 2000 med ustvarjanjem neke skladbe v okviru projekta ALBA. Kombinacija iranske in evropske vokalne glasbe je popolna novost. Leta 2002 je vokalni kvintet Nour delal na repertoarju zahodnjaške polifonije iz obdobja od 15. do 17. stoletja. Ansambel je nastopil v mnogih starih cerkvah province Azerbajdžan v Iranu. O tem glasbenem potovanju je bil posnet dokumentarni film v sodelovanju s televizijskim kanalom ARTE. Leta 2003 se je ansambel Nour osredotočil na prav to glasbeno izkušnjo med Perzijo in Zahodom. Evropskim in iranskim pevcem se je tako pridružilo nekaj iranskih inštrumentov.

Z novim repertoarjem so se prvič pokazali oktobra leta 2003 v pariškem "Forum des Halles". Leta 2004 je ansambel Nour posnel svoj prvi album na osupljivi lokaciji, in sicer na gradu Ardeshir Babakan (iz časa Sasanidske dinastije) iz 3. stoletja. Tudi o tej glasbi in snemanju je bil posnet dokumentarni film. Odtlej je ansambel Nour sodeloval na mnogih koncertih in festivalih v Evropi, delal pa je tudi z mnogimi drugimi glasbenimi ansambli. Junija 2012 je ansambel nastopal na festivalu sakralne glasbe v Fezu (Maroko) in na festivalu "Les Orientales" v Franciji, kjer je njihov koncert prenašal televizijski kanal Mezzo. Septembra 2012 je bil ansambel Nour povabljen na Le Festival de musique baroque de Pontoise - koncert je prenašala radijska postaja France-Musique.

Po 11. septembru je srednji vek postal zanimiv kot praoblika krščansko-islamskega boja - s križarji na eni strani in Saraceni na drugi, in to brez kančka skupnega. A to sliko na navdihujoč način izpodbija pogumen projekt, ki ga je začela muslimanska država, s katero smo očitno na poti proti apokaliptičnemu končnemu obračunu - Iran. V votlinastem gradu na jugu Irana se srečajo francoska skupina stare glasbe in iranski glasbeni mojstri ter skupaj odkrivajo povezave med evropskimi korali in islamsko liturgijo, med provansalskimi trubadurji in sufi-mističnimi pesniki. Kljub velikim razlikam v vokalnem stilu, je tu skupna eterična želja, ki pevcem omogoča, da zavzamejo isto mesto in se gibljejo eden okrog drugega kot v nekakšnem milenijskem plesu. Če se lahko iranski elementi realnosti približajo bolj kot to uspe poustvarjenim zvokom Francozov, gre tu za izjemno izkušnjo, vredno truda, s trenutki resnično zastrašujoče lepote. Na žalost pa je bil prvi del, simultana recitacija Biblije in Korana, odstranjen zaradi strahu pred ekstremisti. (Mark Hudson, Daily Telegraph, 2005)