Accentus Austria

PhotoAccentusAustria130522Galn

Kje: Občina Slovenska Bistrica - Slovenska bistrica, Bistriški grad

Kdaj: 2.8.2013 ob 20:30

Aria Viennesa
Johann Heinrich Schmelzer, Bartolomé Selma y Salaverde, Johann Joseph Fux

GPS LOKACIJE: N 46,39381358 E 15,57086448

Sobivanje različnih kultur je že od nekdaj iskra, ki neti vznemirljive dogodke v razvoju glasbe. To morda še posebej drži za habsburško cesarstvo v 17. stoletju. Visoka družba je uživala v italijanskem slogu z virtuozno instrumentalno glasbo, po drugi strani pa so bile ulice in pivnice polne glasbenikov iz Avstrije, Madžarske, Češke in Poljske, ki so igrali svojo očarljivo ljudsko glasbo, nabito s čustvi. V koncertnih dvoranah so se ljudje smejali duhovitim posnemanjem tega zvoka in se predvsem zabavali ob čudni glasbi Turkov, ki je bila strašna in privlačna obenem, zaradi česar je pomenila okno v drug, neznan svet.

Rezervacija in prodaja vstopnic:

Vstopnice: 20 €
Festibus: 10 € (odhod 18:30 izpred hale Tivoli v Ljubljani)

 

 



Med 16. in zgodnjim 18. stoletjem je Dunaj postal središče svetovne sile neverjetnih razsežnosti. Videti je bilo, da se je uresničila ideja nekdanjih humanistov o cesarstvu, ki bo temeljilo na medsebojnem prežemanja latinskega in nemškega duha. V jedru te zasnove je bilo habsburška cesarstvo z Donavo in Dunajem v središču. Duhovni in kulturni izraz tega življenjskega občutja, ki je oblikovalo celotno srednjo Evropo, je bil barok. Rojen je bil v Italiji, razvil se je v habsburški monarhiji, najsrečnejše čase pa je doživel ob Donavi.

Baročna umetnost je neločljivo povezana z opero. Samo ta zvrst je nudila vse potrebno za hkratno reprezentativnost in zabavo, in to na najvišji ravni. Niti velika kuga leta 1679 niti stalna turška nevarnost, ki je dosegla vrhunec ob obleganju Dunaja leta 1683, nista uspeli zatreti beneške in neapeljske baročne opere, ki je najlepše zacvetela prav na Dunaju. Leopold I. (1640–1705) je igral osrednjo vlogo v glasbenem življenju metropole. Bil je pravi glasbeni norec. Sam je bil skladatelj in najbolj nadarjen glasbenik med Habsburžani, ki mu politične zadeve niso nič kaj dišale, so ga pa toliko bolj zasvojile glasba in gledališke igre ne glede na to, ali so se dogajale v gledališču ali v cerkvi. Med njegovim vladanjem je bilo uprizorjenih več kot 400 oper, pri čemer ne štejemo baletov, božjih grobov ob veliki noči in manjših odrskih predstav v plemiških sobanah! Pri mnogih uprizoritvah so sodelovali predstavniki aristokracije kot igralci, včasih so povabili celo navadne ljudi. Zdelo se je, kot da je celotno mesto okuženo z virusom, ki se imenuje glasba. »Poje se od zibelke dalje, poje se dnevno in ob vsaki priložnosti,« je zapisal obiskovalec Dunaja, pa tudi sam vladar je priznal: »Med tokratnim pustnim časom bi morali biti zelo tiho zaradi žalovanja, toda imeli smo kar nekaj praznovanj v sobanah – žalovanje ne prinaša umrlim nobene koristi.« Posledica vsega tega je, da je dobršen del naše glasbene dediščine od 17. stoletja naprej na neki način povezan z odrskimi predstavami – Overture J. J. Fuxa in baleti J. H. Schmelzerja, ali je po značaju zabaven, kot je Suite avtorja P. Peuerla, ali podaja določene zvočne slike (Linzer Orgeltabulatur) ali pa celo prikazuje celotne prizore (J. J. Fux: Symphonia ex C – Turcaria).

Večina glasbenikov, skladateljev in kapelnikov je najprej prišla iz Italije, tako kot sama opera, vendar so na Dunaju ustvarili svoj lasten poseben slog, za katerega je značilna asimilacija lokalnih zvokov. Pri tem je pomembno vlogo igral J. H. Schmelzer, ki se je rodil v Scheibbsu na avstrijskem podeželju, šolal pa se je na Dunaju. Leta 1665 je bil imenovan za baletnega skladatelja v dunajskem kraljevem orkestru, leta 1679 pa je postal njegov kapelnik. Zaradi njegovega izjemnega daru za igranje violine ga lahko imamo za ustanovitelja dunajske violinske šole, ki je pri pisanju svojih sonat rad uporabljal zvoke pokrajine in podeželskih goslačev – in to v času skoraj popolne prevlade italijanskega sloga! Tudi J. J. Fux, ki se je tako kot Schmelzer rodil v avstrijski provinci, si je kariero ustvaril na Dunaju, kjer je bil imenovan za skladatelja kraljevega dvora in kapelnika od leta 1715 naprej. Bil je eden najplodnejših in najbolj vsestransko nadarjenih ljudi avstrijskega baroka, ki je navduševal s svojimi operami, mašami in sonatami, tako za cerkev kot za sobane, poleg tega pa tudi s teoretičnimi razpravami, kot je Gradus ad Parnassum, ki je vplivala na mnoge generacije skladateljev celo po njegovi smrti. Pogosto je kombiniral – in to se še posebno kaže v njegovih partitah – vesele podeželske melodije z zapletenim kontrapunktom, s čimer je še naprej razvijal Schmelzerjevo dediščino.

Ker so se besedila gradualov redko pela v polifonični uglasbitvi, se zdi, da so jih že v 16. stoletju zamenjala instrumentalna dela, ki so jih v večini primerov izvajali z orglami ali v mešanih sestavih. V času Leopolda I. so jih vedno bolj nadomeščali s cerkvenimi sonatami, ki so bile namenjene raznim inštrumentom, ob koncu 17. stoletja, v času J. J. Fuxa, pa je skladanje cerkvenih sonat (sonata da chiesa) doseglo svoj vrhunec. V zgodnjem 17. stoletju so jih izvajali z zelo bogato instrumentalno zasedbo, ker pa je dvor pričenjal vedno bolj ceniti kratka instrumentalna dela, se je uveljavilo pravilo uporabe dveh violin in continua. V večini primerov so imele dva ali tri stavke, medtem ko je sonata italijanskega izvora imela štiri. Ker niso imeli nobenega problema pri izvajanju cerkvenih sonat v bolj intimne namene v sobanah, smo eno (J. J. Fux: Sonata K367) vključili tudi v naš program.

Zaključna točka koncerta je ena najbolj posebnih programskih skladb iz obdobja okrog leta 1700, tako imenovano Turcaria avtorja J. J. Fuxa: po 160 letih strahu pred Turki in neuspelem drugem obleganju Dunaja leta 1683 so se ljudje začeli smejati dogodkom iz preteklosti ter jih pričeli vključevati v glasbena dela, namenjena splošni zabavi plemstva. Zelo opazen je eksotični zvok janičarske glasbe, ki ga redno prekinjajo kraljevske fanfare. V drugi stavek, aristokratski Passa Gallia, se nenadoma prikradejo podeželski zvoki, ki nakazujejo sejemski menuet, kot da je povsod zavladal mir. Pravi nemir bitke potem izbruhne v stavku Janithsara in v zadnjem stavku, Posta Turcica; skoraj lahko slišimo fanfare krščanske vojske, ki prihaja na pomoč, da bi naredila konec osmanski nevarnosti pred vrati Dunaja.

Program koncerta:

Johann Joseph Fux (1660 - 1741)
Ouverture à 4
Ouverture / Aria / Aire la Volage / Marche des Ecurieus / L’inegalitè

 Johann Heinrich Schmelzer (1623-1680)
Lamento sopra la morte Ferdinandi III a tre

Bartolomé Selma y Salaverde (prva polovica 17. st. / first half of 17th cent.)
Canzona terza

Paul Peuerl (1570-1625?)
Newe Padouan (1611)
Padouan / Intrada / Dantz / Galliarda

Johann Joseph Fux (1660 - 1741)
Partita (K329)
Canzona / Aria / Menuet / Duetto / Il Libertino / Gigue

Johann Heinrich Schmelzer (1623-1680)
Balletti
Intrada / Sarabanda / Aria Viennesa / Canario / Pastorella / Gavotta styriaca, gallica e Bavaria

***

Johann Heinrich Schmelzer (1623-1680)
Serenata con alter arie
Serenata / Erlicino / Adagio / Allegro / Campanella / Lamento

Johann Caspar Kerll (1627-1693)
Sonata à 2

Johann Jakob Froberger (1616-1667)
Toccata (FbWV 102)

Johann Joseph Fux (1660-1741)
Sonata (K367)
Adagio / Allegro / Lento

Gottfried Finger (1660 –1730)
Sonata (op.1 No. 8)

Adagio / Allegro / Adagio / Presto

Linzer Orgeltabulatur (~1610)
Es flog ein kleines Waldvögelein / Mein traurn ach Gott ist ohn Endt / Pückelhäring

Johann Joseph Fux (1660-1741)
Symphonia ex C
Turcaria / Passa Gallia / Janitshara / Posta Turcica


Accentus Austria (AT):

Ulli Engel (baročna violina), Johanna Sensi-Gamerith (baročna violina), Ivan Bečka (baročna viola), Thomas Wimmer (viola da gamba, violone), Michael Posch (kljunasta flavt), Erich Traxler (čembalo), Wolfgang Reithofer (tolkala)

Iz navdušenja nad multukulturno podlago, iz katere izhaja glasba vzhodnega dela habsburškega imperija v 16. in 17. stoletju, se je ansambel Accentus Austria začel posebej zanimati za vokalno in instrumentalno glasbo Avstrije in sosednjih držav. Če želimo osvetliti raznovrstne zaklade redke in nepoznane glasbe in doumeti enkratnost njenega sloga, sta potrebna tako vpogled v lastno resno in popularno glasbo kot tudi pogled prek meja proti zahodu in vzhodu. Accentus Austria »gleda« na drugi konec Evrope: mnoga leta ukvarjanja s špansko staro glasbo so vodila do razvoja repertoarja, ki se razteza od ustnega izročila sefardskih romanc prek razkošne in raznovrstne polifonične glasbe 16. stoletja do solistične baročne glasbe poznega 17. in zgodnjega 18. stoletja. V zadnjih nekaj letih je Accentus Austria nastopal v vseh pomembnih avstrijskih koncertnih dvoran, v vseh evropskih državah, pa tudi v Maroku, Egiptu, Dubaju in Izraelu. Leta 2006 je Accentus Austria izvedel odrsko produkcijo “The Lament of Arianna” v gledališču Teatro Apollon v grškem mestu Patras (Evropska prestolnica kulture 2006), posnel pa je tudi veliko zgoščenk s sefardsko, špansko in avstrijsko glasbo. Trenutno se je ansambel začel ukvarjati s serijo zgoščenk, posvečenih redko igrani ali neizdani avstrijski baročni glasbi, pri založbi SONY – Deutsche Harmonia Mundi.

»Celo dodatek je bil mojstrovina, polna miline in ustvarjalne moči.«

(Jörg Handstein, Donaukurier, 25. 8. 2008)

 »Fuxova Symphonia ex C, izvedena v okviru nove, očarujoče zasnove avstrijske baročne glasbe, je poslušalce končno povsem prevzela!«

(Haaretz – Tel Aviv, 28. 5. 2012)

 »Schmelzerjeva Sonata con altre arie je postala vrhunec baročne glasbe:  ples violin, srebrno iskrivi toni kljunaste flavte ter zanimivi ritmi teorbe in tolkal – preprosto veličastno.«

(Journal of Early Music, 28. 5. 2010)