DOMOV ENG

SEMPER VIVA

QVAM CREATA

ENG

I Solisti Ambrosiani (IT)

Kdaj: 22. 8. 2019 ob 20:30

Vabljeni na koncert ansambla I Solisti Ambrosiani! 

Naroči vstopnice:

Cena vstopnice: 10 - 25 EUR

Festibus: Ljubljana (Hala Tivoli) - Brežice ob 17:15. Cena: 10 EUR. | Zagreb - Brežice ob 17:00. Cena: 10 EUR

I Solisti Ambrosiani (IT):

Tullia Pedersoli (IT): sopran

Davide Belosio (IT): violina

Claudio Frigerio (IT): violončelo

Emma Bolamperti (IT): čembalo

 

Kantate in sonate Antonia Caldara. Beneške luči in sence v Caldarovih kantatah in sonatah.

Svetovna premiera posnetkov novo odkritih kantat in sonat Antonia Caldara. 

 

Sporočilo umetnikov obiskovalcem

Beneški skladatelj Antonio Caldara je bil eden od najbolj znanih skladateljev svojega časa, z obsežno in dragoceno vokalno produkcijo. Njegove opere, oratoriji in kantate pričajo o tem, kako dobro je znal sprejeti in izkoristiti Scarlattijevo neapeljsko ustvarjanje glede na beneško tradicijo. Nocojšnji program šestih violinskih sonat in dveh kantat za sopran so I Solisti Ambrosiani pred kratkim posneli kot prvo svetovno produkcijo in predstavlja najbolj bogato obdobje ustvarjanja tega beneškega skladatelja. Kantati sta iz rokopisne zbirke dvanajstih kantat, šest za sopran in šest za alt, kot je bilo takrat običajno. Ohranjene so v Dresdnu in posvečene saškemu volilnemu knezu. Prepisovalec je bil Antonio Maccarinelli, ki je deloval na Dunaju v istih času kot Caldara.

www.isolistiambrosiani.com/

 

O projektu

Beneške luči in sence v Caldarovih kantatah in sonatah

Program povzema prve svetovne izvedbe z naslovom »CALDARA SONATAS & CANTATAS FOR SOPRANO, VIOLIN AND CONTINUO”, ki jih je ansamble izdal pri Urania Records, 2019

Antonio Caldara, rojen v Benetkah leta 1670, je bil eden od najbolj znanih skladateljev svojega časa. Danes ga poznamo predvsem po obsežni in pomembni vokalni produkciji oper, oratorijev in kantat, ki pričajo, kako dobro je znal sprejeti in uporabiti melodiko Alessandra Scarlattija, poleg beneške tradicije Monteverdija in Cavallija. Caldarova instrumentalna ustvarjalnost je manj obsežna. Njegovih šest sonat smo našli v posthumnem in zelo zanimivem rokopisu na Dunaju. Nocojšnji koncertni program vključuje vse te sonate, ki so jih I Solisti Ambrosiani posneli kot svetovno praizvedbo skupaj z obema kantatama za sopran in violino, ki ju je Caldara napisal leta 1719 na začetku svojega dunajskega obdobja, ki velja za njegovo najplodnejše skladateljsko obdobje. Kantati sta iz rokopisne zbirke dvanajstih kantat, šest za sopran in šest za alt, kot je bilo takrat običajno. Ohranjene so v Dresdnu in posvečene saškemu volilnemu knezu. Prepisovalec je bil Antonio Maccarinelli, ki je deloval na Dunaju v istih času kot Caldara.

I Solisti Ambrosiani (IT)

I Solisti Ambrosiani je italijanski ansambel, specializiran za staro glasbo na historičnih instrumentih. Izdali so več posnetkov, ki so bili dobro ocenjeni s strani kritikov. Zadnje zgoščenke z deli Albinonija in Caldare vključujejo tudi nocoj izvajane violinske sonate in sopranske kantate, kar je svetovna praizvedba.

Program dogodka

Antonio Caldara (1670-1736)

Cantata con violini unissoni con Soprano “Innocente cor mio...” (1)

Rec “Innocente cor mio...” / Allegro “Non fidarti...” / Rec “La vaga luce...” / Allegro “Temi d’Amore...”

 

(Sonata Prima) (2)

Preludio.Largo / Allegro / Alle

 

Sonata 2.da (2)

Preludio.Adagio / Alle / Alle

 

So:ta 3:a (2)

Andante / Alle / Allegro

 

*******

 

So:ta 4:a (2)

Preludio / Allegro

 

So:ta V.a (2)

Aria.Preludio.Largo / Allegro Allegro

 

So:ta VI.a (2)

Preludio.Largo / Alle / (?)

 

Cantata Sesta con violini unissoni a Soprano “Risoluto son già...” (1)

Rec “Risoluto son già...” / Allegro “Arma frodi strali...” / Rec “Quel panico spavento...” / Risoluto “Guerra guerra allarmi allarmi”

 

(1)   Cantate a voce sola con violini, e senza. Dedicate all’Altezza Reale di Carlo Federico Principe Elettorale di Sassonia da Antonio Caldara vice maestro di Cappella di Sua M[ae]stà C[esa]rea e Catt[oli]ca

(2)   Sonate Da Camera Del Sig. Antonio Caldara A Violino, e Violonzello

 

Antonio Caldara, rojen v Benetkah leta 1670, je bil eden od najbolj znanih skladateljev svojega časa. Danes ga poznamo predvsem po obsežni in pomembni vokalni produkciji oper, oratorijev in kantat, ki pričajo, kako dobro je znal sprejeti in uporabiti melodiko Alessandra Scarlattija, poleg beneške tradicije Monteverdija in Cavallija. Manj znana, vendar nič manj pomembna, je njegova instrumentalna produkcija, ki postavlja v ospredje njegovo naravno nadarjenost za kompozicijo in je rezultat njegove izjemne ustvarjalnosti, ki se zrcali v njegovih tri tisoč petsto delih. Eklektična glasbena osebnost je predvsem, pa tudi pevec, violinist in violončelist v katedrali San Marco v domačih Benetkah. Veliko je potoval in je bil leta1699 imenovan za »Maestro di Cappella, da Chiesa e da Teatro« zadnjega vojvode Mantove Ferdinanda Carla Gonzage zaradi ugleda nadarjenega pevca in izvajalca na »različnih instrumentih«, kakor tudi odličnega kontrapuntalista.

V naslednjih letih je Caldara vzpostavil stik s najpomembnejšimi glasbeniki svojega časa od Corellija do obeh Scarlattijev ter Händla in Pasquinija prav zaradi prijateljstva s svojimi močnimi pokrovitelji, kardinaloma Pamphilijem in Ottoboni markizom Ruspoli v Rimu. 

Proti koncu svoje mednarodne kariere je postal »vicemaestro di cappella« na cesarskem dvoru na Dunaju. Delo je nastopil januarja 1717 in s še večjo plačo, kot jo je imel kot Maestro di Cappella. Njegovo že tako močno naravno ustvarjalnost je močno spodbujala posebna pozornost, ki mu jo je izkazoval cesar, ki je imel Caldaro raje od drugih skladateljev do te mere, da ga je postavil za svojega osebnega učitelja glasbe. Obstaja dokaz, da je Karl VI. Habsburški sodeloval pri izvedbah njegovih oper. Na primer, leta 1724 je cesar izza čembala dirigiral opero Euristeo, kamor so bili povabljeni le pripadniki najvišjega plemstva.

Caldara je skladal do konca svojega življenja. Umrl je na Dunaju, 27. decembra 1736 in je pokopan Stolnica sv. Štefana. Še po njegovi smrti je bilo izvedenih več njegovih oper in oratorijev, kar kaže, kako pomembna so bila njegova dela. 

Široka zapuščina Caldarovih instrumentalnih del vključuje tudi šest sonat za violino in continuo, ki so nam dostopne v posthumnem rokopisu, ohranjenem na Dunaju.

Zapis del, vključenih v to zbirko, je precej skladen s posebnim pomenom, ki ga daje violončelu, instrumentu, ki ga je odlično obvladal: Sonate Da Camera Del Sig. Antonio Caldara A Violino, e Violonzello. Seveda, to ne zmanjšuje prisotnosti vseh drugih instrumentov, ki so potrebni za izvedbo continua. Uporaba samo violončela bi izključila harmonske strukture, ker je instrument predvsem melodične narave. Poudarja pa način pisanja, ki, namesto da navaja zgolj harmonsko podporo solističnemu instrumentu, zagovarja prednost dialoga med instrumenti kontrapunktičnega značaja, kar občinstvo za Alpami resnično ceni. To nas upravičeno vodi do stališča, da ta zbirka pripada tako imenovanemu baročnemu obdobju na Dunaju, čeprav njenega nastanka ni mogoče časovno natančno določiti, saj smo našli le eno posthumno kopijo. 

Skozi različna mesta, ko najdemo, kako se prepletajo različni zvoki, lahko opazimo, kako te sonate, še posebej zaključek Sonate VI, spominjajo na Corellija, kar je očiten poklon temu skladatelju, ki ga je srečal v času svojega bivanja v Rimu. 

Obe komorni kantati »Risoluto son già« in »Innocente cor mio« za sopran, violino in continuo sta del rokopisne zbirke dvanajstih skladb, od katerih jih je šest za sopran in šest za alt, in so ohranjene v Dresdnu. 

V rokopisu saški volilni knez navaja, da je to delo iz časa, ko je Caldara deloval na cesarskem dvoru. Hkrati z obveznostmi svoje redne zaposlitve na dvoru, je skladatelj dejansko izpolnjeval tudi naročila drugih knezov, Posvetilo, kot je bilo v navadi v tistem času, kaže na skladateljevo predanost svojemu naročniku: »Brez sramu vam predstavljam, draga jasna visokost, kraljevi princ, da vašim očem predložim drobno posvetilo priloženih kantat, ker je vaše kraljevsko visočanstvo, tako kot naši velikodušni predniki, vedno zaščitnik tega, ki najde svoje mesto celo med svobodnimi umetnostmi, in ki ima prednost, da se prijetno razlikuje od prvih kraljev našega stoletja […], ker je navada ponižnih, da ob prisotnosti velikih knezov ne izostanejo brez molitev, si dovoljujem, da prosim vaše kraljevsko visočanstvo za vašo suvereno zaščito, ki jo spremljajo spoštovani znaki pozornosti, pred katerimi se priklanjam. Vašemu kraljevskemu visočanstvu najbolj skromen, najbolj predan in najbolj pokorni služabnik Antonio Caldara«. ratorijev in kantat, ki pričajo, kako dobro je znal sprejeti in uporabiti melodiko Alessandra Scarlattija, poleg beneške tradicije Monteverdija in Cavallija. Caldarova instrumentalna ustvarjalnost je manj obsežna. Njegovih šest sonat smo našli v posthumnem in zelo zanimivem rokopisu na Dunaju. Nocojšnji koncertni program vključuje vse te sonate, ki so jih I Solisti Ambrosiani posneli kot svetovno praizvedbo skupaj z obema kantatama za sopran in violino, ki ju je Caldara napisal leta 1719 na začetku svojega dunajskega obdobja, ki velja za njegovo najplodnejše skladateljsko obdobje. Kantati sta iz rokopisne zbirke dvanajstih kantat, šest za sopran in šest za alt, kot je bilo takrat običajno. Ohranjene so v Dresdnu in posvečene saškemu volilnemu knezu. Prepisovalec je bil Antonio Maccarinelli, ki je deloval na Dunaju v istih času kot Caldara.

Notna predloga za nocojšnji program nocojšnjega koncerta datira najverjetneje v leto 1719 in je shranjena v saški deželni knjižnici: Sächsische Landesbibliothek Staats- und Universitäsbibliothek Dresden (Mus2170-J-1). Kopist je Marc'Antonio Maccarinelli, ki je deloval v Benetkah v istem času kot Caldara. 

Besedila, ki odsevajo okus časa, so osredotočena na temo ljubezni in vabijo občinstvo, da se izogne temu občutku, ki v zameno za kratkotrajne radosti vrača bolečine in skrivnost, od katerih se težko opomore. V vokalnih skladbah se trenutki okretnosti izmenjujejo s tistimi, ko melodija ustvarja intenzivnejšo liriko, ki jo učinkovito podkrepi violina.

 

Lokacija

Brežice, Grad Brežice

Dvonadstropni grad je najmogočnejša stavba v Brežicah, zgrajena sredi 16. stoletja, na mestu kjer je stal grad, porušen med vseslovenskim kmečkim uporom leta 1515. V mirnejših časih je plemiška rodbina Attems grad spremenila v rezidenco.

PARTNERJI

FESTIBUS

Cena avtobusne povezave s koncerti iz Ljubljane in Zagreba znaša 10€. Odhod izpred Hale Tivoli in Dvorane Lisinski.