DOMOV ENG

SEMPER VIVA

QVAM CREATA

ENG

Ensemble Leviathan (FR)

Ensemble Leviathan je leta 2015 ustanovila Lucile Tessier, ki je mlade poklicne glasbenike povabila k skupnemu cilju – raziskovanju novih možnosti igranja baročne glasbe prek iskanja še neznanega repertoarja in eksperimentiranja z interpretacijo, da v novi luči prikažejo skladbe svojega programa.

Ansambel se posveča angleški baročni glasbi od Dowlanda do Händla s posebnim poudarkom na Purcellu in njegovih sodobnikih. To glasbeno raziskovanje je povezano z raziskovalnim delom, ki ga Lucile Tessier izvaja na pariški Sorboni v okviru doktorskega študija, kjer preučuje številne pojavnosti in glasbene oblike norosti v odrski glasbi ob koncu 17. stoletja v Londonu.

Ime zasedbe Leviathan sta navdahnila tako politična razprava Thomasa Hobbsa, objavljena leta 1651, kot mitološka morska pošast, na katero se sklicuje. Ko primerja državo strašni in ogromni morski pošasti, s tem dobro opiše zapletenost takratnih angleških političnih in družbenih razmer. Enako dobro pa ta nered odražajo tudi glasbene in gledališke produkcije ob koncu 17. stoletja, ki prikazujejo radovednost, slo po nenavadnosti, norosti, skratka po baroku v njegovi najizrazitejši obliki.

ZasedbaEugénie Lefebvre (sopran), David Witczak (bariton), Lucile Tessier (kljunasta flavta), Julie Dessaint (viola da gamba), Pierre Rinderknecht (teorba, kitara), Clément Geoffroy (čembalo)

Sporočilo umetnikov

»Moj največji užitek je igrati angleško baročno glasbo. Ko sem odkrila te nore skladbe z imenom Mad Songs, sem vedela, da jih moram povezati v nek program. Neizmerno sem uživala, ko smo jih s pevci pripravljali, in menim, da bodo naredile precejšen vtis. Občinstvu smo hoteli ponuditi vpogled v to, kar so Londončani v 17. stoletju lahko slišali v gledališču. Rezultat našega dela je nekakšen sprehod med človeškimi strastmi, od melanholije do besa, od žalosti do čiste sreče. Upamo, da boste v tej glasbi uživali v tolikšni meri kot mi.«

O koncertnem programu

Ob koncu 17. stoletja je bil London izjemno zanimivo in razburljivo mesto. Po desetih letih puritanske vladavine se je z vrnitvijo kralja Karla II. leta 1660 pričelo novo obdobje, imenovano »srečna restavracija«. Izredno verni in strogi puritanci so prepovedali vse oblike zabave od pitja v gostiščih do iger na srečo in seveda gledališče. Tako je bila ena prvih odločitev novega kralja, da je v veliko veselje Londončanov ponovno odprl vsa gledališča. Desetletja, ki so sledila, so bila nato polna gledaliških eksperimentov in novosti, med katerimi je bil ena najpomembnejših prihod žensk na javne odre. Ker je bilo predhodno ženskam nastopanje prepovedano, so bili prvi javni nastopi teh čisto svežih igralk prava atrakcija, ki je gotovo spodbudila obnovljeno veselje do gledališča. Ker so takratne igre vedno vključevale glasbo, so skladatelji izrabili priložnost in za igralke pisali vedno bolj dovršene arije. V zadnjem desetletju 17. stoletja se je uveljavila posebna zvrst pesmi, pesmi blaznosti, ki so jih skoraj vedno izvajale ženske. Ta izjemno kontrastna in čustvena oblika je skozi glasbo slikala padec v neprištevnost, igralkam pa je omogočala, da je pokazala svojo nadarjenost od glasovne virtuoznosti do dramatičnosti.

Tako občinstvo tistega časa kot pisci in skladatelji so imeli zelo radi te čustvene in  divje prikaze in niso mogli skriti svoje očaranosti z duševnimi motnjami. Pravzaprav je bilo nekaj povsem običajnega, da je družina v nedeljo obiskala umobolnico Bedlam, kjer si si za nekaj penijev lahko ogledal blazneže v okovih.

Skladbe na programu raziskujejo različne stopnje norosti, od melanholije do besa. Tri pesmi blaznosti so iz vokalne glasbe za igro The Comical History of Don Quixote Thomasa Durfeya, ki je prva angleška gledališka adaptacija znamenitega Cervantesovega romana, napisana leta 1695. Najkrajša, I burn, I burn (Gorim, gorim) Johna Ecclesa, je bila napisana za Ann Bracegirdle, eno najpopularnejših igralk tistega časa. S to pesmijo je zaslovela v takšni meri, da je do konca svoje kariere pela samo še Ecclesove pesmi. Takrat so sicer vsi igralci znali peti, toda Bracegirdlova je bila bila posebno znana po svojih dramskih sposobnostih, ki jih je v pesmi blaznosti lahko razvila do popolnosti.

Ensemble Leviathan je namenoma izbral kratke instrumentalne skladbe, ki poslušalca vodijo od ene pesmi k drugi in mu omogočajo, da odkrije barvo vsakega inštrumenta, posamično in skupaj, od ljubezenskih napevov italijansko-britanskega violinista Matteisa do skladb na basso ostinato Henryja Purcella.

DOGODKI

 

PARTNERJI