DOMOV ENG

SEMPER VIVA

QVAM CREATA

ENG

Ad Fontes (CH)

Ansambel Ad Fontes se je oblikoval leta 2010, ko so še delovali v skupini Les Eléments. Člani skupine so študirali na Visoki šoli za umetnost v Bernu, družilo pa jih je navdušenje za staro in komorno glasbo. Poučevali so jih različni učitelji, med drugimi Michael Form, Carsten Eckert, Amandine Beyer, Kees Boeke in Jill Feldmann.

Ansambel je koncertiral v Švici, Nemčiji, Italiji, Belgiji in Sloveniji ter sodeloval na festivalih, kot so Young Euro Classics (Nemčija), Solisti Aquilani (Italija), Musik&Mensch (Švica), Young Artist Presentation  festivala LAUS Polifoniae 2014, ter na otvoritvenem koncertu tekmovanja The International Telemann Competition 2015. Ansambel je nastopal tudi na nekaterih mednarodnih tekmovanjih in revijah (leta 2013 na mednarodnem Telemannovem tekmovanju v Magdeburgu) in prejel nagrado založbe Bärenreiter Urtextpreis. Julija 2013 so se predstavili na mednarodnem tekmovanju stare glasbe Maurizio Pratola v L’Aquili (Italija) in osvojili prvo nagrado ter nagrado občinstva.

Avgusta 2014 so bili kot obetaven ansambel povabljeni k sodelovanju na Mednarodni reviji mladih umetnikov (IYAP) v Antwerpnu (Nizozemska), kjer so sodelovali v mojstrskih delavnicah in koncertirali na festivalu LAUS Polifoniae. Njihovi nastopi so bili deležni zelo spodbudnega in pozitivnega odziva vodij najpomembnejših evropskih festivalov stare glasbe.

Zasedba: Sebastian Mattmueller - bas, Anne Simone Aeberhard - kljunasta flavta, Mojca Gal - violina, ples, Bruno Hurtado Gosalvez - viola da gamba, Sam Champan - teorba

Anne Simone Aeberhard

se je rodila v Bernu. Kljunasto flavto je začela igrati pri petih letih. Študirala je pri Michaelu Formu na Visoki šoli za umetnost v Bernu (2006‒2011), se tam izobraževala tudi pri Carstenu Eckertu in Dirku Börnerju ter študij končala z diplomo iz glasbe in magisterijem iz pedagogike. Nato je na Visoki šoli za umetnost v Zürichu opravljala še magisterij pri Keesu Boekeju in ga uspešno zaključila leta 2013. Zdaj poučuje kljunasto flavto na glasbenih šolah, hkrati pa gradi mednarodno kariero, saj igra v več zasedbah, kot so Kantatenchor Bern/Bach-Collegium Bern, Collegium Cantorum/Musicum St. Gallen, Biennale 2008, Musik zur Marktzeit Solothurn, Schlosskapelle Mammern, Fermata Musica in „Il Trionfo del Tempo et del Disinganno“ Stadttheater Bern.

Mojca Gal

je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Primožu Novšaku (2008) in na Visoki šoli za umetnost v Bernu pri Moniki Urbaniak in Moniki Baer (2011). Magistrski študij je nadaljevana na baselski Schola Cantorum Basiliensis pri Amandine Beyer (2013). Sodelovala je tudi z Davidom Plantierom, Leilo Schayegh in z Rachel Podger. Mojca študira baročni ples na Schola Cantorum Basiliensis pri Barbari Leitherer, sicer pa je delala tudi s Christine Bayle, Berndom Niedecknom, Dedo Christino Colonna in z Natalie van Parys. Mojco so povabili k sodelovanju na številnih mednarodnih festivalih po Evropi. Igra v ansamblih Arabesque, Accademie Bach d’Aix, Musica Fiorita in v komornih orkestrih, kot sta Allegria musicale in Concerto poetico. Predstavila se je tudi na tekmovanjih – na slovenskem državnem tekmovanju leta 2007 je tako osvojila prvo in še dve spremljevalni nagradi. Pozornost vzbuja tudi kot plesalka: na nordijski poletni akademiji baročnega plesa na Švedskem leta 2015 je osvojila Cramerjevo štipendijo.

Bruno Hurtado Gonzales

se je rodil v Barceloni. Glasbeno šolo je začel obiskovati pri sedmih letih, in sicer violončelo in glasbeno teorijo v rodnem mestu. Kasneje je nadaljeval študij na Visoki šoli za umetnost v Zürichu, kjer je diplomiral pri Roelu Dieltiensu, magistriral pa je na Visoki šoli za umetnost v Bernu iz violončela pri Louise Hopkins in iz viole da gamba pri Brianu Franklinu. Trenutno študira violo da gamba na Akademiji za glasbo v Trossingenu pri Lorenzu Duftschmidu. Bruno je član različnih ansamblov in orkestrov ter igra violončelo, baročni čelo in violo da gamba na različnih koncertih in festivalih po Evropi. Prejel je štipendijo Društva Pabla Casalsa in štipendijo katalonske vlade.

Sam Chapman

je odraščal na jugozahodu Anglije.  Študiral je historična brenkala pri Elizabeth Kenny na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu in na Schola Cantorum Basiliensis v Baslu pri Hopkinsonu Smithu. Kot prvi lutnjar je magistriral iz bassa continua pri Jesperju Christensenu. Trenutno je gostujoči učitelj za basso continuo na Centralni univerzi v Bogoti (Kolumbija). Je tudi  usposobljen učitelj zdravilne metode »Aleksandrova tehnika«. Sam je nastopal na mnogih mednarodnih glasbenih festivalih in posnel vrsto zgoščenk. Leta 2008 je ustanovil lastno mešano skupino The Queen's Revels, ki raziskuje in igra angleško glasbo pozne renesanse. Je dobitnik nagrad Julian Bream Prize in The Robert Spenser Award, ki ju podeljuje Kraljeva akademija za glasbo.

Sebastian Mattmüller

je študiral zborovsko dirigiranje v Baslu. Na konservatoriju v Neuenburgu je pridobil koncertno in pedagoško diplomo iz petja pri Jeanne Roth. Sebastian je član različnih ansamblov v Švici in tujini, poje na številnih festivalih stare glasbe in v oratorijih kot tudi na koncertih z romantičnimi samospevi in sodobno glasbo. Velja tudi za priznanega pripovedovalca: nastopal je v melodramah, Banchierijevi madrigalni komediji in sodeloval pri zvočni knjigi Blösch. Imel je koncertne turneje po Evropi, Ameriki (v Severni Ameriki z ansamblom Carund Luzern, v opernem gledališču Teatro Colon v Buenos Airesu), v Rusiji in Ukrajini (z Basler Madrigalisten) ter v Centralni Aziji (festivali stare, pa tudi sodobne glasbe (‚Sinfonia’ L. Beria z ansamblom Sinfonietta Basel)). Je član sestavov Les Solistes de Lyon, Cantus figuratus (Pariz), Musica poetica Freiburg, Zuercher Singakademie, Abendmusiken der Predigerkirche v Baslu. Sodeloval je z Renéjem Jacobsom, Jonom Buzeo in Stefanom Haselhoffom.

Sporočilo umetnikov

Res je, da glasba lahko govori sama zase. Tokrat pa prihaja iz obdobij, ko so jo izvajali v drugačnem kontekstu in jo je poslušalo občinstvo, ki je dobro poznalo slog svojega časa, medtem ko današnjim poslušalcem pogosto manjkajo te bistvene informacije. Zato se lahko zdi, da je takšno glasbo težko poslušati ali da celo nima nobenega pomena. Poleg tega v času njenega nastanka različne umetnostne zvrsti, kot so glasba, ples in gledališče, niso bile ločene in so se navadno na odru pojavljale skupaj.

Ansambel Ad Fontes bi svojim poslušalcem rad ponudil poseben glasbeni dogodek, ki presega pomen običajnega koncerta, ker vključuje tudi druge umetnosti. Pokazati želimo, kakšna sta bila kontekst in praksa nastopanja nekoč, in se hkrati izogniti resnemu, statičnemu načinu koncertiranja, ki je preveč pogost v svetu klasične glasbe. Prepričani smo, da tako glasba bolj neposredno nagovori vsakega poslušalca, tudi tistega, ki ne prihaja prav pogosto na  koncerte stare glasbe.

Komentar k programu

Ansambel Ad Fontes predstavlja francoske baročne kantate v obliki glasbeno-gledališkega nastopa, ki vključuje nekaj uprizarjanja, plesne vložke, kretnje in kostume. Kar nastane, je nekakšna »žepna verzija« opere-baleta. Tako je nastop bolj pisan in živahen ter poslušalca vabi, da dojema glasbo skozi deloma peto in deloma zaigrano ali zaplesano zgodbo kantate.

V nekem trenutku svoje kariere se je ansambel Ad Fontes odločil, da razišče nove načine izvajanja glasbe, ki bi bili inovativni in bi se razlikovali od klasičnih koncertov, hkrati pa bi še vedno ohranili koncept historične izvajalske prakse. Ker se eden izmed članov posveča tudi historičnemu plesu, je bila prva misel, da povežejo glasbo z gibanjem. Po nadaljnjem razmišljanju se je rodila ideja, da vključijo še besedilo in zgodbo. Kaj bi bilo bolj primerno kot kantata? Tako se je rodil koncept projekta: izvedba francoskih kantat z dodatnimi instrumentalnimi skladbami in plesom.

Dandanes izvajalska praksa pogosto pomeni podajanje glasbe brez kakršnih koli drugih prvin. Igranje in retorika sta izginila s koncertnih odrov in glasbeniki običajno nimajo navade neposredneje nagovarjati občinstva. A prav ta komunikacija bi koncert naredila veliko zanimivejši in privlačnejši za obisk. Vsakdo namreč lahko posluša skladbo na zgoščenki, ne more pa doživeti tovrstnega dogodka.

Člani skupine ne igrajo zgolj glasbe, ampak skušajo tudi postati kateri od likov, ki jih glasba opisuje. Skušajo posredovati svoje razumevanje določene skladbe, njeno ozadje in zgodovinski kontekst  izvajanja na enostaven in razumljiv način ‒ s kretnjami, koraki in smiselnim glasbenim fraziranjem. Prepričani so, da današnje občinstvo glasbo v taki izvedbi veliko bolje razume in mu več pomeni. Bolj privlačna je za široko poslušalstvo, tudi za tiste, ki niso vajeni poslušanja stare glasbe. Navsezadnje, ljudje ne poslušamo samo z ušesi, temveč tudi z očmi.

Ob odrskem uprizarjanju del stare glasbe ne moremo oziroma ne smemo povsem pozabiti na izvajalski kontekst, v katerem so bila ta dela izvedena. Resni poromantični način izvajanja koncertov idejno nikakor ni blizu baročni odrski praksi, ko so pevci pri petju čisto naravno uporabljali kretnje. Pevec ni samo muziciral, temveč je tudi pripovedoval zgodbo. Vsak pripovedovalec pa ve, da mora govoriti tudi z rokami, da ima njegov govor močnejši učinek. Takšna načela lahko prebiramo v različnih razpravah tako za retoriko kot za pevce. Kako daleč bo nekdo šel, prevzel določeno vlogo in postal lik, ki poje v kantati, je prepuščeno pevcu. Ansambel Ad Fontes je tokrat izbral zlato sredino med pripovedovanjem zgodbe in igranjem likov.

Na francoskem dvoru so bili plesni vložki običajen del opere, divertissementa ali kantate. Celo Molièrova dela so prvotno vsebovala plese z obstoječo glasbo, kar ni posebno znano in se danes le redko izvaja. Ansambel Ad fontes pa vključuje plesne vložke med posamezne dele kantate: plesalka predstavi enega od likov ali prikaže čustvo arije.

Teme, predstavljene v obeh kantatah, se pogosto pojavljajo v francoskih odrskih delih, saj so večkrat segali po zgodbah iz grške mitologije. V Morinovi kantati Bakhus ansambel povabi občinstvo v svet Bakha, grškega boga vina, satirov in favnov z besedami: »Slavimo Bakha, boga vina in veseljačenja. Naj drugi slavijo junake in bojevnike, naj imajo svoje žalostne zgodbe. Mi pa pojemo o najbolj miroljubnem bogu, čigar junaki niso legli na zemljo v krvi, temveč v vinu

Prav tako je bila na baročnem odru pogosta téma o tragičnem junaku. Toda Don Kihot je zaradi pretiranega libreta in čustvenosti bolj tragikomičen kot privzdignjen junak, ko kantata prestopi mejo in postane bolj parodija na tragédie lyrique kot prava tragedija.

Don Kihot je obupan – njegova Dulcineja mu ne vrača ljubezni. Zato iz obupa vrže svoja oblačila čez rob pečine in niti Sančo Pansa mu ne more preprečiti, da ne vrže še sebe za njimi. Med padcem Don Kihot prosi svojega tovariša, naj o njegovem koncu Dulcineji pove: »Mrtev sem, draga Dulcineja, umrl sem od večne ljubezni do tebe.«

 

 

 

DOGODKI